Spomini interniranke Pepce Rupnik
Ob praznovanju 95. rojstnega dne sem našo članico ZB NOB Grosuplje, Pepco Rupnik zaprosil, da mi zaupa nekaj svojih spominov. V sproščenem pogovoru mi je opisala dogodke, ki so ji ostali najbolj blizu.
Rodila se je 13. 3. 1923 v vasi Hrastje pri Grosupljem. Njena brezskrbna mladost se je končala, ko je dopolnila 15 let in se je lahko zaposlila v tovarni Motvoz in platno kot tkalka. V tovarni je takrat delalo veliko zavednih Slovencev, zato je leta 1941 postala žarišče narodnoosvobodilnega boja v Grosupljem in okolici. Tovarna je imela svoj odbor OF. Iz tovarne je že od leta 1941 odhajalo veliko materiala za partizanske borce ( šotorska krila, nahrbtniki itd.). Pozimi 1941/42 se je tu razmnoževal tudi časopis Slovenski poročevalec.
Tudi Pepca Rupnik je bila vpeta v to dejavnost, kar je prišlo na uho ovaduhom in italijanskemu okupatorju, ki je poskrbel, da je bila 16. 7. 1942 iz tovarne odpuščena. Ostala je doma in se hitro vključila v terensko delo, njihova hiša pa je postala zbirališče hrane in drugega materiala za oskrbo partizanov. Oči so ji zažarele, ko mi je pripovedovala, kako je hodila h Korenovi mami po kruh in koliko domačinov je pomagalo partizanom. Dejavnost na njeni domačiji ni ostala skrita domačim izdajalcem. Ti so poskrbeli, da je bila 31. 10. 1942 celotna družina odpeljana v italijansko taborišče Gonars. Tu je občutila vse strahote ravnanja okupatorja z ujetniki.
Iz taborišča Gonars se je Pepca vrnila domov 25. 5. 1943.
Večmesečno trpljenje v taborišču ni strlo njenega prezira do okupatorja, zato se je takoj po vrnitvi domov povezala s partizani in nadaljevala svoje terensko delo za potrebe partizanov. Ko so po kapitulaciji Italije Grosuplje zasedli Nemci, se je okrepila tudi dejavnost domačih izdajalcev, ki so jo 23. 1. 1944 aretirali in zaprli v Butkovičevo hišo v Grosupljem. Tri dni in noči je vzdržala mučenje in pretepanje domačih izdajalcev, ki jih je dobro poznala. Večkrat je zaradi mučenja izgubila zavest, a kruti zasliševalci od nje niso izvedeli ničesar, zato so jo odpeljali v ljubljanske zapore. Tudi tu se je vsak dan nadaljevalo zasliševanje in mučenje. Pepca je bila močna in je prenesla enomesečno zasliševanje, po katerem so jo poslali v nemško taborišče Ravensbruck. Od tu so jo selili tudi po ostalih nemških delovnih taboriščih. Iz teh taborišč se je vsa oslabela vrnila šele 9. 9. 1945. Doma je izvedela, da ji je zaradi posledic italijanske internacije v tem času umrl oče, od partizanov se je vrnil eden od bratov, drugi pa je padel kot partizanski borec v bojih na Pohorju. Po prihodu domov pol leta ni bila sposobna za nikakršno delo, ko pa je nekoliko okrevala, se je zopet vrnila na delovno mesto tkalke v tovarni Motvoz in platno. Po upokojitvi je aktivno delovala v krajevni organizaciji Zveze borcev Grosuplje ter v organizaciji Rdečega križa. Tudi sedaj pri 95-ih letih se udeležuje različnih spominskih slovesnosti in prenaša svoje izkušnje na vojna leta na mlade. Najbolj pa je zadovoljna v svoji hiši, kjer zanjo lepo skrbita hčerki.
Ko sem jo povprašal, kako ocenjuje življenje v naši samostojni državi Sloveniji, ni mogla skriti razočaranja nad obnašanjem naših politikov, ki bi radi očrnili boj partizanov in trpljenje njihovih podpornikov.
Ob zaključku pogovora mi je zaželela, da krajevna organizacija borcev še naprej uspešno ohranja spomin na tiste težke čase, ki jih je sama doživela in preživela.
Franc Štibernik
