Velika nemška ofenziva zajame Ljubljansko brigado
IVANOV BATALJON PRIDE NA ILOVO GORO
V veliki nemški ofenzivi je poleg Kočevske brigade utrpelo velike izgube še nekaj drugih brigad. Med njimi je bila tudi Ljubljanska, v kateri se je boril Ivan Kikelj. Njegov Drugi bataljon se je konec oktobra vrnil s Kolpe v okolico Stične, kjer je bila brigada razporejena vzdolž razmejitvene črte, in je bil nastanjen v vasi Bukovica. Ko je nemška ofenziva zajela to območje, so imeli Nemci kar šestkratno številčno premoč nad partizani. 30. oktobra dopoldne so prišli do Bukovice in tam silovito napadli Drugi bataljon Ljubljanske brigade, ki se je ves dan umikal s položaja na položaj – ob precejšnjih izgubah na obeh straneh.
V knjigi Ljubljanska brigada avtor navaja, da se je 31. oktobra brigada zbrala v Mekinjah, od koder so se sklenili premakniti čez glavno cesto Ljubljana–Novo mesto v okrilje gostejših gozdnatih predelov. Drugi bataljon Ljubljanske brigade je zgodaj zjutraj odšel v vas Potok nad Muljavo, kjer je zasedel najbolj izpostavljene položaje. A že dopoldne je nanje naletela nemška izvidniška skupina in se spopadla z njimi. Boj je trajal vse do večera, ker je sovražnik dobival okrepitve, toda borci so vse napade krvavo zavračali, sami pa so imeli enega mrtvega in dva ranjena.
Ponoči je Drugi bataljon odšel v vas Velike Vrhe, da bi tam zavaroval prehod Cankarjevi brigadi čez cesto Krka–Grosuplje. Ampak okrog petih zjutraj 1. novembra je na prehodu čez cesto pri vasi Luče zadel na Nemce. Bataljon je potem prečkal cesto zahodno od Luč, takrat pa so po cesti prihrumeli nemški tanki in po partizanih odprli silovit ogenj iz strojnic in tankovskih topov. Toda vsi borci bataljona so bili že čez cesto in so se umaknili v zaščito gozda. K sreči je bila tisto jutro gosta megla in so Nemci streljali na slepo, tako da je imel bataljon samo enega ranjenega borca.
Ivan Kikelj o teh dogodkih pove: »Po tem, ko smo se pri Muljavi prvič spopadli z Nemci, smo prišli ponoči gor na Vrhe. Snežilo je in mokri smo bili, a sem moral takšen moker in zmrznjen prvi na stražo. Bil sem tudi strašno utrujen in sem se komaj premagoval, da nisem zaspal. Po dveh urah straže sem šel v eno štalo spat, tam sem padel dol in zaspal. A kmalu sem moral vstati, ker smo šli od tam na položaje. Jaz sem imel takrat italijansko težko bredo in smo na Vrheh z orožjem zasedli položaje. Potem so nas napotili dol v neki mlin, kjer da bomo dobili zajtrk. A šele petdeset metrov smo prišli na cesto, ko so nas že zaustavili Nemci, tako da smo šli nazaj in spet zasedli položaje. Tam smo bili toliko časa, da se je Cankarjeva brigada umaknila s tistih Vrh. Nato smo šli čez tisti hrib pa na drugo stran, a so bili Nemci skoraj že tam na drugi strani. Naša sreča je bila, da je bila potem spodaj močna megla.«
Okrog poldneva je Drugi bataljon, piše Ljubljanska brigada, prišel na položaj Pri Križu severno od Ilove gore. Tja je takrat prišla tudi Cankarjeva brigada, malo pozneje pa še kolona borcev z nekaj enotami Ljubljanske brigade in tudi ranjenci. Pri Križu se je sestalo vodstvo obeh brigad, da se dogovorijo, kako naprej. A sestanek so prekinili rafali strojnic in brzostrelk. Taborišče je napadlo kakih tristo nemških vojakov, ki so sledili partizanom skozi gozd in se neopaženo čisto približali taborišču. Toda borci Drugega bataljona so bili ravno takrat v vrsti za razdelitev streliva, tako da so lahko takoj odgovorili na napad Nemcev. Po kratkem, izredno ostrem boju, v katerem so se vrstili juriši drug za drugim na eni in drugi strani, so se Nemci umaknili v dolino. Toda zmaga v tem boju ni bila lahka; Ljubljanska brigada je imela pet mrtvih in sedem ranjenih.
Po boju pri Križu je bilo jasno, da bo sovražnik ponovno napadel s še večjimi silami, česar partizani niso smeli dovoliti, saj so imeli veliko število ranjencev in jim je manevrska sposobnost bila zato hudo omejena. Nujno je bilo spraviti ranjence na varno, zato so jih sklenili prenesti v Suho krajino in tam zanje narediti bolnišnico. Premik v varnejše območje pa je bil potreben tudi zato, ker borci že več dni niso mogli počivati ne podnevi, zlasti pa ne ponoči. Ves čas so lačni in premraženi morali biti na položajih in budno opravljati zahtevne stražarske, izvidniške in obveščevalne naloge. Nekaterih se je že polaščala nestrpnost, posamezni novinci pa so tudi že podlegali paniki in obe brigadi sta se začeli osipati. Tako je brigada zvečer odšla na pohod in se drugo jutro utaborila v gostih gozdovih Javhe.
Ivan Kikelj pripoveduje: »Bili smo na mrtvo zaspani. Zaklali smo eno mulo, potem pa smo vsi polegli in zaspali. Dva sva spala skupaj; spodaj sva imela neko odejo, in ko sem se zjutraj zbudil, je bilo šotorsko krilo na debelo prekrito s snegom.«
V Javhah so izbrali zelo skrit kraj za zasilno bolnišnico, kjer so poskrbeli za štirideset ranjenih borcev. A brigadi sta morali kmalu spet na pot, da s svojo navzočnostjo ne bi pritegnili sovražnika in tako ogrozili bolnišnice. Poveljstvi sta se odločili, da se vrnejo na Ilovo goro, saj so domnevali, da so Nemci Ilovo goro že prečesali, pa se nazaj ne bodo več vračali.
Preden so zapustili Javhe, so se odločili moštvo tudi razbremeniti. Borcem so poveljniki ukazali, da pustijo vso odvečno opremo v taborišču, izpraznijo pa naj tudi nahrbtnike, da bi lažje prenašali težave daljšega pohoda ter napore boja, ki so ga pričakovali. Tako sta brigadi v noči na tretji november odšli na pot. Hodili so zelo previdno, se izogibali naseljem ter zgodaj zjutraj, ko se še ni zdanilo, vsi premraženi prišli na Ilovo goro.
V epski bitki na Ilovi gori Ljubljanska brigada uide uničenju
IVAN KIKELJ V BITKI NA ILOVI GORI
Po vrnitvi na Ilovo goro se je štab Ljubljanske brigade namestil v vasi Gabrje, Drugi bataljon pa je zavzel položaj pod vasjo. En dan je bilo na Ilovi gori mirno, a so Nemci kmalu opazili, da so se partizani tja vrnili in so naslednjega dne ponovno odšli v očiščevalno akcijo. 4. novembra zjutraj so enote 303. granadirskega polka 162. turkestanske pehotne divizije zasedle izhodiščne položaje ob cesti Grosuplje–Zdenska vas in Zdenska vas–Hočevje ter krenile v napad. Proti Ljubljanski brigadi sta iz Čušperka prihajali dve koloni. Pod zaščito megle, ki je bila ta dan zelo gosta, so se nameravali partizanom čim bolj približati in jih presenetiti. Toda partizanske patrulje so jih opazile in Nemci so pred Gabrjem takoj naleteli na pripravljen hud odpor Drugega bataljona. Na pomoč so priskočili še borci iz Prvega in Četrtega bataljona ter topovska baterija, tako da so partizani s treh strani silovito udarili po Nemcih in jih pognali v beg.
Po tem porazu, že drugem na Ilovi gori, je sovražnik svoje enote spet okrepil ter popoldne istega dne ponovil napad z obilno podporo minometov, topov in tankov s ceste Grosuplje–Zdenska vas. Namesto iz Čušperka so tokrat Nemci glavni udar usmerili iz Račne, da bi se vrinili med Drugi bataljon in ostale dele Ljubljanske brigade. Tako bi brigado razbili na dva dela, potem pa ločeni partizanski skupini postopoma obkoljevali ter ju uničevali. Prerazporedili pa so se tudi partizani. Drugi bataljon je Ljubljanska brigada postavila na položaj nad vasjo Velika Ilova Gora, ki pa je bil preveč izpostavljen, saj je imel za hrbtom čistino, ki mu je onemogočala varen umik.
Nemci so začeli napad s silovitim topniškim in minometnim ognjem, na nebu pa so se pojavila tudi letala, ki so mitraljirala in bombardirala naselja in partizanske položaje. Za eksplozijami granat in min je napredovala pehota in udarila po borcih Drugega bataljona. Presenečenje je privedlo do krvavega spopada na nož. Vnel se je oster boj. Mitraljezci bataljona so tako žgali po sovražnikih, da so bile cevi dobesedno razbeljene. Na desnem krilu bataljona so sovražniki izkoristili rob njive, ki jih je ščitil, se približali na jurišno razdaljo, potem pa udarili še od cerkve v Veliki Ilovi Gori in jurišali. Borci so se morali umakniti. Da bi prišli v kritje na robu gozda, so se morali umikati po čistini, tam pa so dobili hud ogenj v hrbet in kakih trideset jih je obležalo zadetih. Na pomoč bežečim borcem Drugega bataljona niso priskočile druge enote in sovražnik se je vklinil mednje, jih ločil ter začel obkoljevati.
Ponovil se je boj prsi ob prsi. Sovražnikovega pritiska pa potem tudi drugi brigadni deli niso vzdržali. Morali so se umakniti. Da bi zaščitili ranjence, ki jih je bilo vedno več, so se v obliki polkroga junaško upirali premoči sovražnika, ga z juriši zadrževali in ščitili umikajoče se ranjence. Iz štaba bataljona so proti brigadnim položajem na Ilovi Gori, koder se je peklensko ropotanje z vsako minuto stopnjevalo, poslali več patrulj; pripovedovale so o grozotah, ki so jih tam videle. Med streljanjem je bilo razločno slišati krike, od katerih je človeka spreletavala groza. Glasovi niso bili več človeški, to je bilo kot rjovenje zveri. Ena od patrulj je povedala, da se je v kratkem času zvrstilo dvanajst jurišev in protijurišev.
Proti večeru se je poveljniku drugega bataljona Stanetu Kamnikarju le posrečilo, da je svoje čete izvlekel iz obroča in se z občutnimi izgubami združil s štabom brigade in deli prvega in četrtega bataljona. Večerni mrak je olajšal položaj partizanov in njihovih štabov, ki so s skrajnimi napori zadrževali Nemce ter preprečevali razkroj bojnih vrst in razširjenje panike. V škripcih pa je bil tudi nemški polk. Nemci so zašli v gozdove, izgubili medsebojno povezavo in morali krpati bojno razporeditev, ki se je pod udarci partizanov čedalje bolj trgala. Ko se je znočilo, se je bojna vihra na Ilovi gori polegla. Partizani so pobrali mrtve, kolikor so jih mogli, ter se z mnogimi ranjenci umaknili globlje v gozdove proti Lučam. Do druge ure zjutraj 5. novembra so brez tretjega bataljona zapustili prizorišče legendarnega boja ter se vrnili na Javhe, kjer so oddali ranjence v bolnišnico. Po enem poročilu je brigada v tem boju imela kar sto mrtvih, petdeset ranjenih in štirideset ujetih borcev, največ izgub pa je imel ravno Drugi bataljon Ljubljanske brigade z Ivanom Kikljem.
Ivan Kikelj se strahotne bitke takole spominja: »Nemci so prihajali od spodaj, in jaz sem s svojo težko bredo tolkel po tisti planoti. Ko pogledamo na desno, pa so šli Nemci že za nami, bili so že na našem boku, čisto blizu. Malo smo usmerili ogenj proti njim, potem pa smo se podali v beg. In ko smo bežali po tistem, smo jim bili kakor na dlani. To so bili sami Avstrijci, ki so streljali za nami in so šli frontalno proti nam. Enemu borcu, s katerim sva skupaj tekla, so čreva padla dol – ›Pomagaj!‹ je zavpil in padel. Jaz še sam ne vem, kako sem ostal živ. Tekel sem v eno dolino in ko sem šel ven, sem slišal krogle, kako žvižgajo okrog mene, ampak me nobena ni zadela.
Ko smo prišli gor na zbirno mesto s štabom brigade, je bilo tam petdeset ranjencev. Nekateri so govorili, kaj se gremo mi proti taki vojski – to so bili v glavnem Ljubljančani, ki so šele pred kratkim prišli v brigado. Zdaj so se znašli v situaciji, da so nas prebili, da so tolkli z vsemi mogočimi sredstvi, da je bilo ogromno mrtvih in ranjenih, tako da se jim je zdel nadaljnji boj brezupen. Osnova brigade pa je bil moj Šercerjev bataljon, ki ni izgubil morale.
Komandirju čete sem rekel, da ne morem več nositi brede. Rekel mi je, naj jo dam pomočniku, ampak tudi pomočnik jo je že čez nekaj korakov odvrgel, ker je tudi on ni mogel nositi. Potem smo tam dobili puške in smo šli spet nazaj proti Nemcem, v protiofenzivo. Potem pa so se umikali tudi Nemci; mislili so, da so nas počistili, pa nas niso. Na Ilovi gori nas je v naši četi od osemdesetih ostalo le šestnajst borcev. Nekatere so pobili, nekatere zajeli. Potem pa smo po snegu nosili ranjence.«
Iz Javh, navaja knjiga Ljubljanska brigada, so enote Ljubljanske in Cankarjeve brigade odšle v Korinj v Suhi krajini, kjer so si prvič po treh ali štirih dneh skuhale in se odpočile. Šele 19. novembra se je tam končno zbrala cela Ljubljanska brigada, ki jo je velika nemška ofenziva hudo prizadela. Od tisoč borcev pred ofenzivo se jih je po njej zbralo le okoli tristo. Nadčloveški napori borcev so trajali nepretrgoma štirinajst dni. Skoraj vsak dan so se spopadali z mnogo močnejšim sovražnikom, noč in dan so bili na dolgih pohodih po izredno težavnem terenu, brez spanja in večjega počitka, po več dni so ostali brez hrane. Pestilo jih je tudi zelo slabo vreme, mraz in sneg, ker za zimsko vojskovanje niso bili primemo oblečeni in obuti. Kljub vsemu pa brigada v tej ofenzivi ni bila uničena in je nadaljevala svojo bojno pot.
Povzeto iz Kronike družine Kikelj avtorja Andreja Kiklja