Spomini Helene Kozlevčar
Sem Helena Kozlevčar, rojena 17. februarja 1936 v Miklavžu pri Ormožu.
Nisem popolnoma prepričana, vendar je bilo pred novim letom 1940, ali pa po novem letu 1941, ko smo bežali pred nemško aretacijo. Bila je huda zima. Svetla noč in milijon biserov v sijoči luni, se je lesketalo v belem snegu. Sredi noči smo vstali in se odpravili na pot k očetovim starim staršem.
Cela družina oče, mama, sestra in jaz, ki sem bila stara med štiri in pet let smo hodili po zmrznjenem snegu, da je kar škripalo pod nogami. Sestra je bila rojena junija 1938, jaz pa februarja 1936. Sestro so nosili, jaz pa sem, obuta samo v gumijaste škorenjčke, morala hoditi sama. Celo noč smo hodili od kraja pri Rogaški Slatini do Miklavža pri Ormožu oz. še dlje od Miklavža v hribe do Vizmetincev. Ko smo prispeli do očetove stare mame, smo bili vsi premraženi. Spomnim se, da mi ni mogla sezuti škornjev, ker so bili primrznjeni na noge. Vem, da jih je morala počasi odmrzovati, da mi jih je lahko sezula.
Nekaj časa smo bivali pri starih starših. Spomnim se, da smo nato bili na drugem hribu, v isti hiši kot nek viničar in da so obdelovali vinograde ter ostalo posestvo. Tam smo bili vse do leta 1942, kar se dobro spominjam. Nekega dne je prišel oče domov in rekel, da mu je propadlo 24 kg sladkorja, ki ga ni dobil.
Takrat je morala že v vsaki hiši na verandi viseti Hitlerjeva slika. Nekoč je oče zagrabil sliko in jo raztrgal. Ni minilo niti pol ure in že je prišel sosed ter vprašal: »Jože, kje pa imaš sliko?« Oče pa kot oče, začne spraševati mene in sestro, kam sva dali sliko, ko sva bili doma sami. Sosed je čakal, da bo oče našel sliko. Medve sva vedeli, da je oče raztrgal sliko, a sva bili tiho in sva mu jo pomagali iskati. Ko se je sosed naveličal čakati, je odšel. To je bilo pred veliko nočjo leta 1942. Po veliki noči 1942 leta so prišli izdajalci in odpeljali očeta in mamo, me s sestro pa sva ostali sami.
Drugo jutro sva s sestro odšli na drugi breg k stari mami in staremu očetu ter stricu Rudolfu, ki je bil očetov brat.
Tako smo odtlej živele pri njih, a za naše starše nismo vedele, kam so jih odpeljali in ali so živi ali ne.
Ko je prišla jesen leta 1942 so se naenkrat pojavili pred hišo moja mama in dva izdajalca. Prišli so po mene, da me odpeljejo s seboj. Seveda sem šla. Z vlakom smo se odpeljali do Maribora in nato naprej v Avstrijo do St. Mihaela pri Leobnu. Ko smo prišli do logorja blizu železniške postaje, nas je tam čakala velika soba s pogradi. Tam sem zagledala očeta in sestrično Mimiko ter njenega očeta Miko. V tej sobi je bilo vsega skupaj 12 slovenskih državljanov, ki so bili pripeljani na prisilno delo v kurilnico na železniški postaji. V njej so moški morali delati od jutra do noči, ženske pa so morale na vagonih raztovarjati in natovarjati vreče peska in ostalo robo.
Moja mama je bila noseča in je morala prav tako delati. Dobila je pruh in je morala nositi poseben pas.
Bližal se je porod. Nadzornik za delo je bil mojster, s katerim so se Slovenci dobro razumeli. Oče je znal dobro govoriti nemško. Od tega nadzornika je izvedel, kaj se dogaja in da se fronta približuje avstrijski meji ter da bodo vse prisilne delavce likvidirali.
Ker so bili dobro obveščeni in ob pomoči nadzornika, ki jim je preskrbel vozne karte za vlak, so nekega dne ob polnoči odšli z vlakom proti Mariboru. Ker sta bila moja sestrična in njen oče iz Rogaške Slatine, smo skupaj potovali k njim, potem pa še k očetovim staršem v Miklavž pri Ormožu.
Tam okoli novega leta 1944/1945 smo se odselili od starih staršev v Vizmetince pri Svetem Miklavžu na neko posestvo z vinogradi. Tu sta delala kot viničarja, da smo se preživljali.
Pri nekem kmetu sta bila nemški štab in kuhinja. Nemci so pobrali vse, kar se je dalo. Pobrali so vso živino in drobnico, vse, kar jim je prišlo pod roke.
Oče in mama sta bila partizanska obveščevalca in sta večkrat šla po opravkih. Nekoč sta nam otrokom na peči pustila lonec mleka in mi smo se igrali po hiši. Ko so prišli Nemci v hišo poizvedovat po starših in nismo nič vedeli, kje sta, so nam vzeli še tisto mleko, z loncem vred.
Ni minilo niti dva meseca, že so nas pregnali od doma, češ da bo tam potekala fronta. Očetu so ponudili dve možnosti, ali gre za ali pred ofenzivo. Oče se je odločil, da gre pred ofenzivo, misleč, da bomo tako bolj varni. Nismo se še umaknili, ko je kmalu zatem začelo ponoči grmeti in bombe so padale okoli hiše. Zopet smo bežali k starim staršem na drugi breg, kjer so bili naši. Skrili smo se v zaklonišče, ki je bilo ena velika klet. Tam je bilo že polno ljudi, tudi majhni otroci.
Neki kmet nam je podaril kravico. Bila je izredno majhna, vendar je imela dovolj mleka, da smo preživeli. Tam, kjer so bili viničarji, so imeli tudi prašiče. Drugi dan sta starša odšla, da nahranita prašiče, vendar so že viseli na klinih in nemški vojaki so jih pobrali. Tako, da nam je ostala samo ta uboga kravica. Po nekaj dneh je ponoči zopet začelo grmeti in pokati, tako da smo samo molili. V kleti je bilo štirinajst družin.
Nad to domačijo je bil partizanski štab, v dolini pa Nemci. Oboji so se neprestano obstreljevali, tako da ni bilo nikoli miru. Nekega dne, ko je bilo malo prekinitve streljanja, je odšla mama do bližnje mlake oprat plenice. Naenkrat je je mama začutila v škornjih nekaj toplega. Vedela je, da je ranjena in se je hitro skrila za vogal hiše. Komaj se je priplazila v klet, kjer so ji obvezali rano. Imela je srečo, da jo je ostrostrelec zadel med kosti pod kolenom.
Potem se je začelo tako hudo obstreljevanje, da nisi mogel niti pokukati ven. Ker smo mi prišli zadnji v klet, smo seveda dobili prostor bolj pri vratih. Izhod je bil višje po stopnicah. Nekega dne so zjutraj Nemci začeli razbijati po vratih in kričati, da naj odpremo, drugače bodo vdrli. Možje v zaklonišču so se zbrali in šli proti vratom, da bi zaščitili nas otroke. Odprli so vrata, Nemci pa so naperili puške v može. Možje so jih prosili, naj nas pustijo in da jim damo vse, kar imamo. Tako so nas do šestih zjutraj pustili. Točno ob šestih so prišli. Zunaj je bilo hudo in je grmelo ter pokalo, oni pa so nas hoteli nagnati ven iz kleti. Moški so na kolenih prosili, naj nas pustijo. Vzeli so dva prašiča, nekaj kur in ne vem točno še kaj, da so nas pustili do šestnajste ure, ko se je vse skupaj malo umirilo.
V bližini hoste so ljudje že prej naredili bunker, da smo se tam skrili vsi, ki smo bili v kleti. Kar je bilo še kaj živega v hlevu, so ponoči že prej vaščani poskrili, da smo imeli kaj jesti.
Nekega dne nas je nekdo izdal in proti nam so pričele padati granate, tako da smo se komaj rešili. Ko je streljanje potihnilo, smo spet naložili material na vozove in celo noč hodili. Prišli smo do neke kmetije, kjer smo prosili, če se lahko malo odpočijemo. Doma je bila samo stara ženica, ki nam je to dovolila. Na skednju smo polegli in nekdo je ostal na straži. Ni pretekla še ura, ko je že bil alarm in smo morali nadaljevati pot. Starka nas je hotela izdati in je šla že proti dolini, ko jo je stražar ustavil in jo zaprl v hišo. Nato smo nadaljevali pot proti Koroški.
Moški so imeli z nekom zvezo in so nam sporočili, da naj se nastanemo pri nekem kmetu, kjer bomo na varnem in mu bomo tudi pomagali pri kmečkih opravilih. Dobili smo neko veliko hišo z eno sobo. Mi otroci in matere smo ležali na slami na tleh, možje pa so bili na senu na skednju. Tam smo ostali od meseca marca pa vse do maja oz. do osvoboditve.
Spominjam se tudi neke noči, kako je bobnelo in padalo po strehi. Vsi smo skočili pokonci, ker smo mislili, da zopet bombardirajo. Nemci, ki so bežali po glavni cesti v dolini, so minirali mostove in jih rušili za sabo, tako da so kamni leteli daleč naokoli. Vsi smo v strahu čakali, kaj bo. Pa ni bilo drugega kot to, da so sovražniki bežali poti avstrijski meji. Za seboj rušili vse in karkoli so mogli in to zato, da niso mogli naši tako hitro za njimi.
Spominjam se, kako so ranjeni in žejni bežali mimo naše hiše. Tam, kjer smo bivali, je nek vojak ves krvav prosil vode, pa mu je niso dali.
Ko je prišel odločilni maj 1945 leta, smo po 9. maju dobili odlok, da se lahko vrnemo, vsak na svoj dom. Tako smo spet »spokali« svoje stvari. Ker smo imeli samo svojo kravico, ki nas je hranila z mlekom, smo šli nazaj v svoj kraj. Imeli smo majhen voz, da sva se s sestro in z mamo, ki je bila v visoki nosečnosti, vozili.
Ko smo prišli v Vizmetince pri Ormožu ali pri Miklavžu na domačijo starega očeta, smo imeli kaj videti. Samo pogorišče in na drugem bregu tudi cela požgana vas. Tam smo se nastanili v kleti na trame, na katerih so bili prej sodi za vino. Oče je šel iskat po bunkerjih kakšno pokritje in slamo, da smo lahko spali na tleh.
Nismo imeli kaj jesti. Fižol in krompir sta bila zažgana in to nam je mama kuhala. Pa še to je morala kuhati zunaj. Dokler niso našli nek štedilnik, ki je bil ves prestreljen.
Meseca julija se je mama pripravljala na porod. To se je dogajalo zjutraj. Oče je šel po babico, mama pa je medtem časom rodila bratca Franceta.
Po dveh mesecih smo dobili ponudbo, če gremo v Gornjo Radgono, kjer bi bili najemniki v neki nemški vili. Tam smo bivali in delali v vinogradu in na njivi in sadovnjaku.
Tam sem se tudi ponovno začela učiti slovensko v šoli v Gornji Radgoni. Otroci smo bili tako lačni, da smo vsako jutro zjutraj, ko smo šli v šolo, prosili v neki pekarni za kruh. Pa še to je bil koruzni, ampak je bil zelo dober. Vsak je dobil košček in smo šli v šolo.
Tam smo bili do leta 1948, ko so prišli iz Ljubljane iz železnice iskat delavce. Pobrali so vse mlade fante in može, tako da je tudi oče odšel v Ljubljano. Kmalu smo šli za njim tudi mi z mamo. Oče je bil nastanjen v robovih barakah, mama pa je dobila pisarno, v neki tovarni v Domžalah. Ne spominjam se več, kako se je imenovala. V pisarni smo stanovali mama in midva z bratom. Dve sestri pa sta ostali v Rogaški Slatini pri teti.
Tudi v Domžalah je bilo hudo. Mama je dobivala za malico eno porcijo neke čorbe, ki nama jo je prinesla, da sva jo jedla. Ob treh zjutraj sem šla nabirat jabolka, da sva se preživela, ker podnevi nisi smel pobrati jabolka, saj so te vaščani takoj nagnali.
Nato nam je oče našel na Viču stanovanje in mami službo v železniški ambulanti, kjer je delala kot čistilka. Takrat smo si malo opomogli in sem spet začela hoditi v šolo na Viču. Tako smo prišli v Ljubljano.
1959 leta sem samostojno prišla stanovat na Cikavo k Brezovarju. V službo sem hodila v železniško tiskarno v Ljubljani. 1970 sva si z možem naredila hišo Pod gozdom cesta VI/30 v Grosuplju. Iz tiskarne sem šla v zasluženo penzijo. Srečna sem v Grosuplju, ki se je od takrat, ko sem prišla in do danes razvilo v veliko mesto. Na to sem ponosna. Ponosna sem tudi, da sem občanka Grosuplja.
Grosuplje, 5. 9. 2009 ( 20. 2. 2013 podpisana Helena Kozlevčar)
Zbral: Franc Štibernik
Uredil in foto: Miloš Šonc ( 27. 3. 2018)
Slika Helena Kozlevčar v mlajših letih ( foto osebni arhiv)