Otroci Kočevarjev in Slovencev v Poljansko-črmošnjiški dolini, v partizanski šoli in med partizani med drugo svetovno vojno

Za Kočevsko je zanimivo, da se je veliko družin Kočevarjev v naši dolini leta 1941 ni odločilo za odselitev pod geslom: »Heim ins Reich«. Kljub velikim pritiskom Kočevarji niso nasedli močni preselitveni propagandi. Tako rekoč se je dolina razklala na dva tabora. Za in proti. To smo žal morali občutiti tudi otroci. Skupnih iger na vasi med otroci ni več bilo. Preselitveni gonji je uspelo, da smo celo otroci čutili posledice neke vrste izobčenja tistih, katerih starši so preselitev odklanjali. Vaška idilika otrok je izginila. Delitev na naše in vaše je bila za otroke zelo boleča. Pahnjeni smo bili v razmere, ki so nam bile tuje in boleče. Opazke in nemiri med otroci, ki smo sicer bili vajeni druženja in prijateljstva je begalo naša čustva. Žal so se odnosi stopnjevali in zaostrovali. Tudi okoliški Slovenci so to čutili. Napeto vzdušje se je končalo z dnevom odselitve Kočevarjev, ki so se za to odločili.

Izpraznjeni domovi, mrtva dvorišča, zapuščene živali kot psi, mačke pa tudi perjad, opuščena polja in vrtovi. Vse to je kot mora leglo na odrasle, ki so ostali. Še bolj pa na nas otroke.

V prazne hiše so se začeli naseljevati begunci. Prihajale so prve skupine partizanov. Vse prišleke so Kočevarji prijazno sprejemali. Naši starši so poskušali vsem pomagati v hrani in drugim. Žal so prihajali brez vsega in to običajno tisti, ki so pod pritiskom okupatorja morali bežati. Običajno so to bile družine z otroci. Za nas otroke je bilo srečanje z temi otroci doživetje. Z njimi smo se začeli družiti, čeprav nismo poznali njihovega jezika-slovenščine. Tako je bilo zanimivo komuniciranje z njimi. Mahanje, kazanje raznih gest, grimase in uporaba raznih na pol popačenih besed je bilo vedno prisotno pri našem druženju. To so povzročale jezikovne ovire.

Zanimivo za nas otroke so bili partizani. Zelo hitro smo navezali stike z njimi. V vasi Kočevske Poljane je bil nastanjen tako imenovani sedmi korpus partizanov, ki je skrbel za varovanje in za dogodke, ki so se v tem času začeli odvijati v zamaknjenih gozdovih Kočevskega Roga. Vodstvo korpusa je bilo nastanjeno v župniji. Župnik se je bil pripravljen z razumevanjem se preseliti v sosednjo mežnarijo. Zanimivo je bilo tudi versko življenje. Partizani so radi hodili k nedeljski maši. Še danes se spominjam kako so puške in vojaško opremo, municijo puščali pred vhodom v cerkev. Dva partizana sta orožje med mašo stražila. Spominjam se tudi številnih pogrebov za padle partizane. Vsi so bili vedno cerkveno pokopani. Partizani so te pokopavali s pomočjo vaščanov na Poljanskem pokopališču. Ker so padle vozili iz bojišč, večkrat tudi imena padlih niso bila znana. Otroci smo vedno sodelovali pri pogrebih. Skrbeli smo za recitacije in cvetje in stregli župniku. Zanimivo pri tem je bilo dejstvo, da smo se navadili padle obravnavati brez strahu, vendar z velikim spoštovanjem. Pogledi na umrle, zasipavanje trupel brez krst. Vse to nas ni več čustveno pretirano ganilo. Spominjam se masovnih pokopov. Umrle oz. padle so zlagali v izkopane grobove. Po potrebi tudi v dveh slojih. To se je običajno dogajalo v večjih spopadih. Pri tem sta dva partizana prinašala padle in trupla podajala dvem partizanom v grobu, ki so jih zlagali.

Naša vas je spadala k osvobojenem ozemlju. Ko so prihajale kolone z ranjenci in mrtvimi, so v sredi vasi kar na vozovih v slami ležeče ranjence za silo pregledali, previli in nudili nekaj hrane. Vedno je bilo zelo dobrodošlo tudi žganje kot edino razkužilo. Običajno so bili vozovi s konjsko vprego, včasih pa tudi z volovsko vprego. Vozove so spremljali tudi bolničarji in za varovanje so ob vozovih peš hodili partizani. Nekateri pa so bili tudi na konjih. To so bili običajno vodje sprevoda oz. kolone. Pri tem smo otroci vedno pomagali po svojih močeh. Nosili smo vodo, jo ponujali žejnim ranjencem, skrbeli za povoje in zvijanje povojev. Radi smo se družili z ranjenci in se z njimi pogovarjali.

Na začetku vojne barake v tišini kočevskih vozov še niso bile končane in pripravljene za sprejem ranjencev. Zato so ranjence nameščali po družinah, ki so se živele na obrobju vasi. Večkrat tudi v prazne hiše in okoliške žene so običajno stregle ranjencem, jim prinašale hrano in nudile prvo pomoč. Najbolj žalostno pa je bilo nameščanje padlih borcev v mrtvašnice na poljanskem pokopališču. Pri tem je vredno omeniti kako je mojega očeta skrbelo, da ne bi koga odložili v mrtvašnico, ki bi bil samo navidezno mrtev. Tako se spominjam kako se je nekoč zaskrbljen vrnil iz pokopališča. Naši mami je dejal, da sumi, da je med mrtvimi tudi partizan, ki kaže znake življenja. Odhitel je k komandantu korpusa (Jelen mu je bilo partizansko ime). Z očetom sta bil velika prijatelja. Javil mu je kaj je ugotovil na pokopališču. Skupaj z bolničarjem so odšli do mrtvašnice. Očetovo domnevo so potrdili. Žal pa ni bila več možna pomoč. V njihovi prisotnosti je izdihnil.

Na pokope partizanov se spominjam še danes. To se je vršilo že z nekim vtečenim načinom. Prisoten je bil župnik, dva manistranta, nekaj ljudi iz vasi in tovariš Povše je poleg recitacij nas otrok vedno imel isti nagovor, ki smo ga prisotni poznali že na pamet. To je bil neke vrste vaški župan, tudi prišlek kot drugi in pisal se je Povše. Bil je dobričina in tudi otroci smo ga radi imeli. Svoje govore je vedno zaključil s stavkom: padli so junaki, ki so se borili za zlato svobodo. Tako se ga je prejel vzdevek »zlata svoboda«.

Prva partizanska šola v Trnju (vas Trnje-Dornoch)

Na prisojni strani ob vznožju vasi Mali Rigel stoji še danes hiša, ki se je za časa Kočevarjev imenovala Grubarš-Jursch hausch. Lastniki so se odločili za izselitev in hiša je ostala prazna. Nam otrokom je bila znana ker je blizu te domačije živela Jerčkova mama. Kočevarji smo ji rekli Hainžiš Mueme. Vzgajala je majhne otroke. Pri njej so partizanke našle zatočišče tudi za med vojno rojene otroke partizanskim materam. Vem, da so imena otrok skrivali in govorilo se je, da gre za osirotele otroke. Ko smo otroci zvedeli, da v neposredni bližini Jerčkovih načrtujejo šolo, smo se tega otroci razveselili.

Pot do šole je vodila mimo Jerčkove mame. Imela je tudi običajno dve kozi in enega kozla, nekaj kokoši in zajce. Skupaj s hčerko Angelo sta obdelovali njive. Imeli so tudi velik sadni vrt. Ko smo začeli hoditi v šolo, smo se otroci radi ustavljali pri Jerčkovih. Za nas Kočevarje je bila posebej zanimiva, ker je dobro znala govoriti naš kočevarski jezik. Vedno smo bili prijazno sprejeti in če smo utegnili, smo radi poslušali njene pripovedi. Sama hiša šole je bila skrita med sadnim drevjem. Pouk je potekal v dnevni sobi ( v hiši kot se je reklo). Izmera sobe je bila približno 7×7. V isti sobi se je poučevalo 6 razredov otrok. Jaz sem bil sprejet v prvi razred star nekaj več kot 7 let. Učili sta dve učiteljici, obe partizanki. V isti hiši sta tudi stanovali. Običajno so šolo stražili partizani. Pred začetkom pouka in ob koncu smo vedno stoje molili molitev »Sveti angel«. Enkrat tedensko smo imeli verouk, ki ga je imel župnik iz Poljanske župnije. Bil je strog in otroci smo se ga bali. Tudi tepel nas je. Temu so bile živo nasprotje učiteljice, ki so bile vedno nasmejane in prijazne. Učile so v urejeni partizanski uniformi. Ko sta prišli v razred, sta opasač s pištolo položili na mizo in pričele z učenjem.

Zanimiv je bil potek pouka, ki je potekal v prijetnem vzdušju. Kontakti z obema so bili vedno prisrčni in obe smo jemali kot naše druge mame.

Kar je bilo med otroci nas Kočevarjev pouku nismo mogli slediti, ker slovensko nismo obvladali. Tako smo že prve dneve šole bili deležni učenja slovenščine. Po končani šoli smo ostajali v razredu, kar nam nikoli ni bilo odveč. Naše mame so nam dale tudi kaj za malico. To je bil kos zmesnega (črnega) kruha, kako jabolko ali pest krhljev. Vedno bolj lačni kot siti so nam tovarišici in tudi stražar podarili kako grižljaj njihovega obroka, ki je bil tudi zelo skromen. Slovenščino smo hitro dojemali.

Največji problem v šoli pa je bil pomanjkanje knjig, zvezkov, svinčnikov in drugo. Črnilo smo otroci sami kuhali doma iz jagod, ki smo jih nabirali v naravi in to po navodilih učiteljic, tovarišic. Pisali smo s kurjimi peresi, ki smo jih primerno ošilili . To so posebno občutili vaški petelini, ki smo jih lovili in pulili lepa peresa iz repa in peruti. Vsakega lista papirja smo se veselili in skrbno uporabili. Ena od naših tovarišic je bila poročena s partizanom ,ki je bil politkomisar partizanske brigade. Običajno nas je nenapovedano obiskoval. Obiska smo se vedno razveselili in komaj smo čakali, da je začel iz svoje, čez ramo obešene torbe na dan vleči razne potrebščine kot npr: liste papirja, tu pa tam kak zvezek, kako oguljeno šolsko knjigo in pozneje tudi tablice, na katere smo lahko pisali. Take tablice, ki smo jih nosili v torbah so nam partizani začeli izdelovati v bližnjih delavnicah. Ko sem hodil že v drugi razred, pa nam je prinesel tudi eno radirko. Ta je romala po celem razredu. Za nas je bilo to nekaj posebnega. Pravi čudež. Napišeš in po potrebi zbrišeš. S svinčniki smo ravnali skrajno previdno. Običajno smo jih rezali na štiri do pet centimetrov dolžine. Z njimi smo pisali do skrajnjih možnosti. Če se je pri pisanju zlomila konica svinčnika, nam je najmlajšim šlo na jok. Svinčnike, peresa smo skrbno shranjevali v puščicah, kar so tudi izdelovali partizani in to iz lipovega lesa. Šolske torbe so nam doma matere po navadi sešile iz navadnega platna. Obešene smo jih nosili preko rame. Glede na današnje teže šolskih torbic, so bile te takrat bistveno manj s težo obremenjene. V njej smo nosili kako staro knjigo, papir in kak zvezek, pa seveda kakšno suho sadje ali kos starega kruha, kar smo jedli v odmorih. Poleti smo hodili bosonogi, pozimi pa so bile težave ker je otrokom vedno primanjkovalo obutve. Nekaj usnja za čevlje je šola dobivala iz Bele Krajine kjer so strojili goveje kože. Tudi table so nam partizani izdelovali. Največji problem je bil pomanjkanje krede za pisanje na tablo. S kredo v zvezi pa sledeč dogodek:

Italijani so imeli na Stražki Gori topovsko gnezdo. Zelo pogosto so nažigali po naših vaseh. Tudi partizani so imeli topove, ki so jih že sami izdelovali. Niso pa še odlivali ohišja za granate. Ko smo obiskovali delavnice, so nam nekatere njihove izdelke tudi pokazali. Iz hrastovega lesa so na stružnjici poskušali izdelati tudi tuljavo, ki so jo napolnili z eksplozivom in vžigalnikom. Zgleda, da jim je to samo delno uspelo. Možno je bilo streljati s temi granatami, ni bilo pa pravega efekta, ko so priletele na sovražno območje. S takimi granatami so streljali tudi na italijanske frontne položaje in Italijani so baje javili, da se veselijo takih granat, ker so se v zimskem času s trskami teh granat greli ob ognju. Partizani so to proizvodnjo takoj ukinili. Sedaj pa nazaj k obstreljevanju naše doline. Nekega dne v nočnem času je zablodela granata priletela točno skozi okno kapelice Marije pomagaj blizu Poljanskega pokopališča. Granata je kapelico močno poškodovala, stoji pa še danes ker smo jo po vojni obnovili. V kapelici je bil nameščen lep kip matere Marije. Tega je granata raztreščila na kose. Ko sem stikal po ruševinah kapelice, sem slučajno ugotovil, da je bil kip Marije odlit z podobno maso, kot je bila kreda za pisanje na tablo. S kosom razbitega kipa sem potegnil po zidu in ugotovil, da pušča za sabo lepo belo črto. Kos sem odnesel v šolo in pokazal tovarišici. Navdušena je ugotovila, da je primeren za pisanje na tablo. Takoj smo sklenili, da zberemo vse ostanke kipa in zdrobimo na primerne kose. Vse skupaj smo zložili za tablo v razredu. Tovarišica nam je še posebej naročila, da moramo iz kosov skrbno odstraniti vse ostanke barve s katerimi je bil kip prebarvan. To nam je vzelo veliko časa. Tudi župnik je z veseljem uporabljal te kose s katerimi je pisal po tabli pa tudi risal razne slike svetnikov ker je bil vajen risanja. Ko nam je krede že začelo primanjkovati, smo v okolici kapele našli še nekaj kosov tega materiala. Tudi to smo z veseljem znosili v naš razred za tablo. Tako je župniku nekega dne, ko je risal in pisal na tabli, roka nenadoma zastala. Skrbno je začel obračati kos, ki ga je držal v roki in kazal na majhno pozlato, ki  ga je spominjala na kip Marije. Zaprepaščen je vprašal, ko se je obrnil proti nam: »Otroci, pa men da ne, da pišem po tabli s kosom, ki je bil sestavni del kipa device Marije«. Ker so se ga otroci bali, so zaprepaščeni gledali mene. Vedeli so, da sem jaz kriv te vragolije. Župniku sem to priznal in povedal zgodovino poteka akcije. Na licu mesta me je obdolžil smrtnega greha, ostanke kipa smo morali še isti dan odnesti v farno cerkev Svetega Andreja v Poljanah. Z žegnano vodo je ostanke poškropil in blagoslovil.

Obtožba me je leta bremenila. Po materi sem bil versko vzgojen in bal sem se božje kazni. Ko nisem več zdržal bremena smrtnega greha, sem se odločil, da se izpovem tujemu spovedniku. Ko sem mu pri spovedi razložil breme, ki me teži, sem pričakoval točo kritike in težka bremena pokore. Na moje veliko presenečenje se je duhovnik v spovednici začel na glas smejati. Dejal mi je, da nisem storil ničesar pregrešnega, temveč samo dobro delo. Z velikim olajšanjem sem zapustil spovednico in bremena smrtnega greha nisem več čutil.

Žalostni del mojega obiskovanja partizanske osnovne šole pa je bil umor naše tovarišice. Ponoči je bila zajeta in zverinjsko umorjena. Ko danes iščemo spravo in odpuščanje drug drugemu za tiste čase tu ne bom navajal detajla zverinjskega umora.

Ko smo se tistega dne otroci zjutraj bližali šoli smo ob prihodu postali nemirni. Običajno sta nas obe tovarišici pričakovale pred šolo. To pot je bilo drugače. Pred vhodom šole je žalosten stal, naslonjen na puško, partizan. Obstopili smo ga in spraševali, kaj je narobe tovariš, kaj se je zgodilo? S solzami v očeh se je ozrl po nas in dejal. Otroci, pojdite domov. Vaše tovarišice ni več. Ponoči so jo odpeljali in ubili. Pozneje sem zvedel, da je pričakovala otroka. To se je zgodilo v času druge roške ofenzive. Ta naša umorjena tovarišica nam je bila kot mati in zelo smo jo spoštovali in imeli radi. Vedela je, da smo otroci nemškega pokolenja. Zato nas ni obremenjevala z grozotami okupatorja. Nikoli ni nič žaljivega govorila o Nemcih in Italijanih, kot tudi ne o tistih, ki so kot Slovenci služili okupatorju. Naša otroška srca s to žalostno stranjo strašne vojne, po bojih in zločinih ni hotela obremenjevati. Ko se danes spominjam teh dejanj, ki smo jih kot otroci že doživljali, se mi vedno prikaže v mislih partizan, ki nas je zjutraj pričakal ob tem strašnem dogodku. Spominjam se tudi na moža te tovarišice, ki so mu ubili ljubečo ženo, moža, ki je nosil nam otrokom nemškega rodu šolske potrebščine. Pri obujanju teh spominov se sprašujem ali imamo pravico obsojati grozote povojnih pobojev, kar sem tudi osebno videl in doživljal. Vem, da zato ni opravičila. Gre pa za olajševalne okoliščine. Sila rodi silo in kot običajno so dostikrat maščevanja deležni tisti, ki niso spadali med »ta glavne«. Bili pa so zavedeni. Kot otrok bi tako lahko bil žrtev tudi jaz in kaznovan glede na deset božjih zapovedi, ker sem z ostanki kipa Marije, matere Božje, pisal po šolski tabli. To sem delal, ker ni bilo krede, katere pa je bilo dovolj v zavetju okupatorja v šolah za frontnimi linijami.

Šolski otroci, sodelovanje in pomoč partizanom

Ne samo občasno, temveč vedno smo bili aktivni in vsestransko uporabni. Osnovno vodilo pa je vedno bilo, da smo se zavedali kaj moramo čuvati kot veliko tajnost. Vsi smo točno vedeli kaj se dogaja v osrčju Kočevskega Roga. Bolnice, baza 20, razne javke, kurirske poti, skladišča orožja in municije, prenos ranjencev, sprejem raznih vojaških delegacij, ki so občasno prihajale na razgovore s predstavniki partizanske vojske. Vse skupaj je bilo sestavni del našega vsakdana. Točno smo vedeli za tajnosti, ki jih je potrebno čuvati. V štirih letih našega sodelovanja s partizani ni bilo niti ene izdaje, čeprav so bili stiki med Rogom in Dolino vsakodnevno dogajanje. Tovorilo se je v nahrbtnikih, vrečah, zabojih, na ramah pa tudi s pomočjo konjev. Otroci pionirji, kot smo bili imenovani, smo opravljali resne naloge. Za primer naj s tem v zvezi opišem samo nekaj takih aktivnosti.

Kurirska služba za prenos pošte na razna področja in javke smo bili podnevi in ponoči na razpolago. To je bila naloga starejših šolarjev.

Iz bolnic so prinašali veliko uporabljanega sanitetnega materiala za čiščenje in nego ran. Povoje in ostalo od krvi obarvane so kmečke žene čistile in prale. V partizanskih delavnicah v Novi Gori in Starih Žagah so izdelali enostavno napravo za zvijanje opranih povojev. To smo posebno radi delali. Zvite povoje smo zlagali v koše, ki so jih ponoči partizani odnašali v bolnice. Ko danes opazujem zahtevne postopke v zvezi z čistočo in dezinfekcijo je to takrat bilo čisto drugače. Saj še mila nismo imeli na razpolago, da bi si primerno oprali roke.

Pionirji, pionirke smo zbirali gozdne sadeže, kostanj, orehe, jabolka in hruške pa tudi gobe in drugo. Solato so kmetje sejali med koruzo. Tako smo lahko neopazno v koruzi to solato zbirali za »hosto« kot smo taka dela imenovali.

V delavnicah v Starih Žagah so partizani začeli preurejati motorje vozil (pretežno tovornjakov) za pogon na lesni plin. Take peči so nameščali ob bokih vozila takoj za kabino. Za gorivo so bila potrebna kratka polena iz trdega lesa (okoli 15 cm dolga klana polena). To smo vedno z veseljem pripravljali, žagali in klali. To se je dogajalo na kakšnem kmečkem dvorišču, med drugim tudi pri nas doma, ker smo na kmetiji imeli veliko poslopja. Ko je bilo teh polen za en kason tovornjaka, je naša tovarišica to javila v štab. Kamion je bil poslan. Polena smo metali na odprt kason. Za plačilo opravljenega dela smo se lahko peljali na odprtem kasonu na kupu naloženih drv v skladišča Stare Žage. Ta kratka polena smo zlagali v skladovnico pod streho, da so se še dodatno sušila. Ko je bilo delo končano, smo pričakovali, da nas bo tovornjak odpeljal nazaj do šole ali naših domov. To žal ni bilo vedno mogoče, ker so tovornjake partizani rabili za druge nujne prevoze. Tako smo se malo nejevolni peš vračali na naše domove in v šolo. Nismo poznali trmoglavosti in ko je bilo potrebno, smo se ponovno z veseljem lotili dela priprave polen za partizanske tovornjake.

Po kapitulaciji Italije in odhodu italijanske vojske je ostalo v skladiščih v Straži in drugod veliko orožja, hrane in drugega materiala. Vse se je odvažalo in skrbno skladiščilo v skladiščih, ki jih je pripravila partizanska vojska. Ta skladišča so bila izdelana globoko v zavetju kočevskih gozdov. Hrana se je pretežno poskrila po vaseh. Spominjam se velikih hlebov odličnega sira parmezana. Sir je bil izredno trd in hlebci so bili za današnje čase nenormalno veliki. Dva močna partizana sta imela težko delo, ko sta ta veliki hlebec ročno valila na voz lojtrnik.

Na naši kmetiji v Kočevskih Poljanah so imeli partizani klavnico, 4 kuhinje, 8 sob in gostinjski lokal za potrebe tečajev, seminarjev in raznih srečanj.

Nas otroke je posebno zanimalo kdaj bodo partizani razsekovali ogromni hlebec parmezana. Hlebec je bil težak tudi več kot 150 kg. Sir je bil izredno trd in okusen. Rezati z nožem ga ni bilo mogoče. Potrebno je bilo sekanje s sekiro plankačo (sekira za tesanje lesa). Ko se je to dogajalo, so na našem dvorišču na tleh razgrnili ponjavo v približni izmeri 5×5 m. Partizani so pionirje in pionirke povabili, da sodelujejo pri postopku razsekovanja. S intendantom partizanske kuhinje Ivotom, kot smo ga imenovali, je bilo dogovorjeno, da sir, ki ostane na ponjavi, je last partizanskih kuhinj, bolnic in drugih partizanskih enot. Vse kar bo šlo čez rob ponjave je last nas otrok, pionirjev in cicibanov. Tako smo se zbrali okrogponjave. Dva partizana sta velik hlebec sira privalila na dvorišče , ga položila na ponjavo in pričela z razsekovanjem. V želji, da čim več sira ob razsekovanju pade izven ponjave, smo taktično navijali. Sekače smo bodrili, da so čim močneje udarjali po siru v želji, da bi čim več priletelo čez rob. Razvilo se je pravo navijaško vzdušje kot danes na nogometnih tekmah. Vzklikali smo : »Udri, udari, močneje, močneje. Auf, drauf. Sekaj in mahaj…« Opazili smo, da so sekači nam na ljubo udrihali po siru. Lovili smo kose, ki so padli čez rob ponjave v prah in blato. Zanimivo pri tem je bilo, da tu čistoča ni igrala nobene vloge. Vse smo z užitkom pojedli in tovariško razdelili, odnesli domov, pa tudi v šolo našim tovarišicam. To je bil velik dan, skoraj praznik za nas, ki smo bili vedno bolj lačni kot siti.

Kulturne dejavnosti

Pionirji in pionirke smo radi sodelovali pri raznih partizanskih mitingih. Ti so se ponavadi odvijali ali na prostem, večinoma pa pod kozolcem dvojnikom na koncu vasi. To je bil posebno interesanten kozolec, ki ga je Kočevar Petšauer izdelal tik pred izselitvijo. Pod tem kozolcem so bile razne igre, kulturni programi, srečanje s prebivalci itd.

Partizanske enote, pa tudi brigade in bataljone, ki so hodili skozi vas ali prišli na nočevanje, smo vedno z navdušenjem sprejemali. Gospodinje so po domovih pripravljale hrano za te enote in mi pionirji in cicibani smo bili med partizani vedno dobrodošli in običajno so nam tudi kaj prinesli za šport in šolo, včasih pa tudi kaj sladkega. Verjetno smo partizane in partizanke spominjali na njihove otroke doma. Med borci so včasih bili tudi zelo mladi, skoraj še otroci. S takimi smo vedno zelo hitro navezovali stike. Zanimivo je dejstvo, da nas je orožje vedno privlačilo. Tudi sami smo radi izdelovali razne makete pušk in pištol. Pa tudi partizani so nam v delavnicah izdelovali lične puške, ki so bile običajno krajše, narejene po italijanskih modelih. Tako je bilo naše življenje in vsega smo se še dolgo po koncu vojne spominjali ob raznih prilikah.

Ko je bilo konec vojne, so partizani odšli na svoje domove in v mesta. Nanje smo se navezali in jemali smo jih za svoje. Z njihovim odhodom je po vaseh ponovno nastala neka praznina, ki smo jo posebno čutili mi otroci, Kočevarji. Saj se je tako na nek način ponovno zgodila zgodba podobna zgodbi, ko so se Kočevarji leta 1941 izseljevali.

Toda tudi mi smo odraščali, klical nas je svet, študij, učenje poklica pa tudi tujina.  Vedno pa smo se radi vračali v objem spominov, v našo dolino. Naša generacija je imela čast živeti v času, ko so se dogajale velike stvari in ponosni smo lahko, da smo lahko ob tem pomembnem obdobju sodelovali in pomagali po svojih močeh. Zaživeli smo v novih časih življenja na svobodi, kot ga je župan Povše vedno imenoval zlata svoboda za katero je padlo toliko žrtev raznih narodov. Ogromno pa tudi Slovencev in nas Kočevarjev.

oktober 2016

August Gril