Sodelovanje TO in milice obdobje od leta 1975 do leta 1991

Stane Leskovšek (PEM)

IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE IN SODELOVANJE LJUBLJANSKE PEM Z ENOTAMI TERITORIALNE OBRAMBE

(5. 6. 2014)

Zaključek šolanja v kadetski šoli za miličnike me je porinilo na teren, komaj starega 18 let. Prav takrat sem po športni zagnanosti prispel v jugoslovansko rokoborsko reprezentanco. Bil sem prvi Slovenec v tej ekipi, ki je v svetovnem merilu štela med prve tri. Najbolj vplivni načelnik inšpektorata milice v Sloveniji Andrej Šturm, še iz partizanskih vrst, tudi predsednik Težko atletskega društva Olimpija Ljubljana, me je hotel zadržati v Ljubljanski Upravi javne varnosti (UJV). V tistem času še ni bilo športnih enot in »vrhunskih športnikov«. Bil sem športnik zveznega razreda. Takratni republiški sekretar za notranje zadeve Marjan Orožen in zvezni sekretar za notranje zadeve Stane Dolanc sta mi kot sokrajanu (vsi iz Hrastnika) pomagali toliko, da so me razporejali v razne enote milice po Sloveniji, da sem lahko napredoval z lastnim znanjem in preizkusi na testiranjih. Nič ni šlo mimo in po zvezah v takratnem času. Vsi smo imeli pravi odnos do ljudi in sokrajanov. Dolancu je moj oče pospravljal drva, otroci smo hodili pobirat jabolka in se igrali z njihovim kužkom, da smo dobili kakšen kozarec medu iz njihovega čebelnjaka. Postaja železniške milice Ljubljana, OM Tabor Maribor, so me končno ustalile leta 1974,ko sem bil iz Postaje milice Ljubljana Center razporejen v UJV Ljubljana, v inšpektorat milice 5. Sektorja za izobraževanje in razvoj milice, na delovno mesto inštruktorja za splošno in specialno telesno vzgojo. Predhodniki so izdelali le nekakšen rokovnik dela. Od mene so zahtevali letni program dela in izobraževanja, usposabljanja ter preverjanja znanja miličnikov in rezervnih miličnikov. V takratni upravi je bilo kriminalistov, miličnikov, drugih pooblaščenih delavcev in še ostalih iz Republiškega sekretariata za notranje zadeve okrog deset tisoč. Usposabljanja v streljanju, praktičnih postopkih z uporabo pooblastil je bilo potrebno še vso to maso ljudi preveriti vsako leto. Od ocenjevanja je bilo odvisno napredovanje vseh pooblaščenih uradnih oseb, do upravičenosti zasedbe liste do stanovanj, rednega in izrednega študija, pa tudi do premestitev. Vse te odgovornosti sem se še kako zavedal. Vrhovi takratnega sekretariata in UJV pa so staknili glave še z Republiškim sekretariatom za ljudsko obrambo in Štabi za Teritorialno obrambo (TO) in JLA. Naprtili so mi še sodelovanje pri usposabljanju vojne policije in TO. Ob treh treningih rokoborbe dnevno, občasno judo treningi ter jiu-jitsu s tekmovanji so bili precejšen zalogaj zame. Mimo vsega sem uspel po strokovni plati ustvariti v takratnih 23 Postajah milice (PM) še z mnogimi oddelki milice (OM), ob začetnem nasprotovanju starejših komandirjev PM glede športnih aktivnosti tako vzdušje, da so kaj kmalu sledili mojemu projektu. Organiziral sem edinstveno nogometno ligo UJV, pa v rokometu, košarki, strelstvu, namiznem tenisu, tenisu, balinanju, odbojki in borilnih veščinah. Še danes se upokojeni starešine dobivajo na tenisu, balinanju in drugih športnih aktivnostih. Osnovne šole in vrtce sem angažiral ob 13. maju, Dnevu milice, da so risali, pisali in delali izdelke na temo kako miličniki pomagajo občanom. Vodstvo milice, tudi načelnik UJV iz partizanskih vrst Ivan Winkler, in dejavnost otrok me je pripeljala do dodatne angažiranosti v smeri usposabljanja in sodelovanja s TO. Že leta 1974 sem sodeloval z ljubljanskimi občinskimi sekretariati za ljudsko obrambo, pa s štabi TO. Spomladanskih in jesenskih terminov »orožnih vaj« sem se kar bal, ker je bil to čas preverjanja znanja miličnikov in kriminalistov, usposabljanja rezervnih miličnikov in predavanj pripadnikom TO. Za pripadnike TO sem pripravil poseben program praktičnega postopka, ki smo ga v milici prilagojeno imenovali Program usposabljanja za izredne razmere, neposredno vojno nevarnost in vojno. Vseboval je naslednje teme: Pravna podlaga izvedbe postopkov, Načela praktičnega postopka, Metode in sredstva praktičnega postopka, Sredstva obrambe in napada, Oblike in načini izvajanja odrejenih nalog, Območje delovanja, Patruljiranje, Varovanje objektov, območja in oseb, Taktika in način izvedbe postopkov, Ukazovanje, Legitimiranje, Varnostni pregled oseb, Vklepanje in vezanje ter Privedba in spremljanje oseb. Trudil sem se, da je bil program slušateljem zanimiv. V vrh tega delovanja sodi moj priročnik, ki sem ga leta 2000 izdelal s kolegi iz vrst Ministrstva za obrambo (MO) na prošnjo brigadirja Toneta Krkoviča pod nazivom Mednarodne enote za hitro posredovanje. Ta del MO RH še vedno uporablja (naslovnica priročnika je v prilogi). Osebno pa so me v ta del usposabljanja pritegnil prijatelji, takratni sekretar za ljudsko obrambo Ljubljana Vič Rudnik Sašo Golobič, poveljnik občinskega štaba TO Ljubljana Vič Rudnik Bine Lenarčič, sosed iz Rožne doline- republiški sekretar za ljudsko obrambo Janko Kušar, pripadnik Manevrske strukture narodne zaščite in hranitelj orožja Franc Oven, s katerim smo ustanovili strelsko društvo Zveze rezervnih vojaških starešin, pa Miha Butara iz iste organizacije, kasnejši komandant ljubljanske TO in še nekateri. Ni mi bilo več izhoda. Po varnostno obrambni stroki sem z veseljem ostal z njimi. Še posebej me na tisti čas veže delo v isti zgradbi. Ko sem opravljal delo komandirja na PM Ljubljana Vič Rudnik smo bili s TO-jevci na isti lokaciji. Ločila so nas samo zaklenjena vrata na hodniku. Ključe od vrat sem imel le jaz. Na telefonski poziv ali po moji želji sva se z poveljnikom občinske TO Lenarčičem dobila in pogovorila. Na željo vodstva TO smo v tistem času opravili nešteto preverk njihovega kadra, čeprav so pravila velevala drugače. Eni, niti drugi strani kasneje ni bilo žal, saj smo sodelovali le s preverjenimi in usposobljenimi kadri. Usposabljanje TO mi je vzelo precej časa, vendar mi ni bilo nikdar žal. Toliko strokovnega kadra, prijateljev in domoljubov ne bi nikdar več srečal. Cenili so moja prizadevanja, strokovnost, človeški odnos in mi držali avtoriteto v vrstah TO in milici. Krog mojega delovanja se je širil izven petih mestnih občinskih štabov na Vrhniko, v Logatec, Domžale, Kamnik, Grosuplje, Ribnico, Kočevje, Cerknico, Žalec, Celje, Maribor, Hrastnik, Trbovlje, Zagorje, Litijo in Sežano. V okviru samoobrambe se je občasno našel kak korenjak, ki mi je hotel ob prikazu prijemov in metov kontrirati. S takimi sem moral obračunati in pred več sto glavo množico slušateljem pokazati kaj so veščine. Včasih je prišlo tudi do poškodb, pa so izzivalce kaj hitro utišali udeleženci usposabljanj sami. Prav dobro se spomnim usposabljanja enot 5. Pokrajinskega štaba TO, ko sta prijatelja iz vrst TO Ivo Furlan in komandant Miha Butara komentirala moj prikaz borilnih večin, kako je »ta mali miličnik okomandiral« vročekrvneže. Vsega dela nisem zmogel sam. Zato sem k sodelovanju povabil prijatelja iz vrst milice in strokovnjaka borilnih veščin Zlatka Beškerja (jiu-jitsu) in Jožeta Kečka (judo), oba dobra poznavalca predmeta praktični postopek s pooblastili. Danes oba magistra prava in diplomata, prvi upokojeni prvi slovenski konzul v Črni Gori, drugo imenovani je generalni konzul R Slovenije v Münchnu. Z veseljem sta priskočila na pomoč in pridobila ogromno človeških, življenjskih in strokovnih izkušenj s prijatelji iz vrst TO. Treba se je zavedati, da so bili v vrstah TO ljudje vseh profilov in strok, od zdravnikov, profesorjev, pravnikov, glasbenikov, kmetov, strojnikov, ekonomistov, novinarjev, avtoprevoznikov, taksistov, itd. Za nas je bil to neponovljiv čas. Stroka se je nadaljevala še z predavanji z obrambnega področja, na katera sem bil pogosto vabljen. Ob tem sem izkoristil trenutke in predstavil poročila o varnostnih razmerah na območju UJV in kasneje Uprave za notranje zadeve Ljubljana mesto in Uprave za notranje zadeve Ljubljana okolica (UNZ). Komandant mestne TO in kasnejši komandant 5. Pokrajine TO major Miha Butara me je večkrat povabil na seminarje, predavanja in med republiška srečanja z bivšimi republiškimi varnostnimi in obrambnimi strukturami. Milica je sodelovala tudi na usposabljanjih in preverjanju znanja z vajami enot za protispecialna delovanja (PSD). V letih od 1974 do 1990 sem z enotami sodeloval menda kar na vseh. V posebno veselje in zadovoljstvo mi je bilo sodelovanje in usposabljanje v taktiki in delovanju enot za boj s proti oklepnimi sredstvi. Kot komandant PEM sem se teh usposabljanj udeležil »na šverc«, ker vodstvo milice tovrstnih usposabljanj ni podpiralo, čeprav je bil to čas tik pred vojno. Prav zaradi tega sem lahko mirno stal na avtocesti Vrhnika – Ljubljana, da bi kot edini strelec s proti oklepnim orožjem lahko ustavil prodirajočo tankovsko kolono proti Ljubljani pri odcepu za Brezovico, seveda po povelju, ki pa sta ga ministra Janez Janša in Igor Bavčar preklicala. Tankovska kolona je z uničujočim pohodom nadaljevala pot proti Toškemu Čelu in Trzinu na Brnik. Drugi miličniki, razen Beznikovih specialcev teh sredstev niso znali uporabljati. Ni pa še razjasnjeno zakaj Beznikovih mož v času prodora tankovske kolone ni bilo prav ob tej trasi. Tudi GINA je ocenjevala naše delo in tik pred osamosvojitveno vojno je jugoslovanski general štab ljubljanski enoti dal najvišjo oceno. Strokovnost, načrtovanje in branje miselnosti JA nam je vsem še kako prav prišla v letih 1990 in 1991, v času enkratne akcije Manevrske strukture narodne zaščite, priprav na vojno, v sami osamosvojitveni vojni, pa tudi neposredno za tem. Reorganizacija TO in sprememba mobilizacijskih zbirališč tik pred vojno je povzročila veliko problemov obrambni strukturi in v tem delu je videti uspeh odličnega sodelovanja prejšnjih let. Tisti, ki smo se poznali, smo lahko kontaktirali preko telefonov, neposredno ali preko naših dežurnih služb. Že v času osamosvojitvene vojne se je še večkrat situacija obrnila. Kot rečeno sem se sam »na šverc« udeleževal usposabljanj v uporabi protioklepnih sredstev s TO-jevci pred vojno. Z vodstvom 5. Pokrajinskega štaba TO smo se dogovorili, da sta Vojko Adamič in Mišo Debelak s svojo ekipo usposobila celotno enoto PEM v uporabi protioklepnih in drugih sredstvih v primeru spopadov z JA. Usposabljanje se je izvedlo v prvih dneh vojne v kamnolomu Kresnice. To je bilo na mojo pobudo prvo usposabljanje miličnikov v času vojne na ozemlju bodoče samostojne Slovenije. Še pred tem smo s TO-jevci opravili preizkus in nastrelitev avtomatskih pušk Sar 80 za del enote PEM. Strelivo za preizkus sem dobil na 5. Pokrajini. Ob zamenjavi pištol ZCZ, cal. 7,65 z Beretami cal. 9 mm sem manjkajoče strelivo dobil zopet na 5. Pokrajini. Enota PEM je prejela pištole le z borbenim kompletom, za preizkus orožja pa nič. »Revanš« je sledil, ko sem priskrbel Krkovičevim borcem in 5. Pokrajini 500 trakov narodne zaščite, da bi se v primeru konfliktov z JA med sabo prepoznali. Pa tudi nekaj plinskih razpršilcev sem jim razdelil. Zopet je sledila obdaritev miličnikov z bombami M 75, ki jih pred padcem Borovnice še nismo imeli. Komentarji ob tem so odveč. Da ne govorimo o dnevni izmenjavi obveščevalnih podatkov z TO-jevcem Milošem Šoncem in drugimi. Sodelovanje je bilo na taki ravni, da ga noben ukaz z ene ali druge strani poveljevanja ne bi mogel zamegliti. Zavedali smo se za kaj gre in kje smo.

Ugotovili smo, da nas je zgodovinski trenutek in priložnost po osamosvojitvi našel na pravem mestu. Stroka in človeške vezi so nas tako prepletle, da smo lahko drug drugemu hvaležni, pa tudi naključjem, predvsem pa državljanom Republike Slovenije, da smo z najmanjšimi žrtvami in materialno škodo pripluli v samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo, članico NATA in Evropske Unije.

Stane Leskovšek

Komandant 1. bataljona PEM RSNZ RS

Samostojni inšpektor milice