Z leve proti desni: 1. Špetič Mirko (OŠTO Lj. Moste – Polje), 2. Plestenjak Franc (OŠTO Lj. Vič – Rudnik), 3. Klun Ana (OŠTO Lj. Bežigrad), 4. neznan, 5. Škraban Aleksander (OŠTO Lj. Bežigrad), 6. Stoji Jurhar Edvard (komandant OŠTO Lj. Vič – Rudnik), 7. Gradišar Vojko (komandant OŠTO Lj. Bežigrad), 8. polkovnik Klobčar Stanislav (NŠ TO MLj.), 9. Kotolenko Terezija ( MŠTO Lj.), 10. Rus Franci ( MŠTO Lj.), 11. Žagar Franjo – stoji ( MŠTO Lj.), 12. Rački Vera ( MŠTO Lj.), 13. Kunovar Franc – sedi (MŠTO Lj.), 14. polkovnik Habjan Janez komandant TO mesta Ljubljane, 15. Butara Miha ( MŠTO Lj.), 16. Šonc Miloš (MŠTO Lj.), Bizjak Andrej (OŠTO Lj. Bežigrad).

Foto arhiv: Šonc Miloš

V TO mesta Ljubljane smo imeli nekatera skladišča, ki so bila izven lokacij JLA in so bila zaradi hitrejšega izvzema orožja, streliva ( do kalibra 7,62 mm oz. 11,43 mm) in drugih vojaških sredstev shranjena v različnih objektih blizu mobilizacijskih zbirališč.

Posamezna skladišča so bila organizirana neposredno v objektih na Postajah milice npr. v Velikih Laščah, na PM Šiška – oddelek Medvode, kjer je bilo skladiščeno orožje čete KS Medvode in dveh oddelkov, v Ljubljani v Polju in Ljubljani Vič – Rudniku na Tbilisijski ulici, kjer je bila nova stavba zgrajena namensko za milico in TO in drugod.

V skladiščih, ki so bila drugje, torej izven objektov milice ( in JLA) je bila organizirana intervencija v primeru izrednih dogodkov ( morebitne kraje oz. poskusi), redni obhodi in kontrole, vezava alarmov na postaje milice itd.

Skratka sodelovanje v primerih vstopov v skladišča in ostalega je bilo vzorno in brez kakršnekoli problematike.

Redno in dobro sodelovanje med TO in milico se je izvajalo tudi v primerih izrednih dogodkov, ki so se dogajali na različnih vojaških vajah oz. ob njihovemu kasnejšemu reševanju. ( Npr. pri helikopterski nesreči generala Radislava Klanjščka, komandanta TO R Slovenije in podobno).

Tudi pri načrtovanju npr. lokacij za mobilizacijska zbirališča, vojaških vaj, ali drugih vojaških aktivnosti, kjer je bilo sodelovanje potrebno, se je le-to izvajalo v obojestransko korist.

Različne slovesnosti tako TO mesta Ljubljane, kot milice so potekale ob medsebojnem vabljenju najodgovorneših pripadnikov obeh struktur.

Aktivno sodelovanje, predvsem strokovnih organov s področja varnosti, je bilo še posebej intenzivno ob večjih vojaških vajah, pa seveda ob vajah specialnih enot.

Tudi v okviru akcij »Nič nas ne sme presenetiti« ( NNNP) v osemdesetih letih ter delovanja Množične izvidniško obveščevalne dejavnosti ( MIOD) je bilo sodelovanje z milico odlično.

Opisu sodelovanja pri usposabljanju štabov, poveljstev in enot TO mesta Ljubljane je morda potrebno posvetiti dodatno pozornost.

Z leve proti desni: Rački Vera, Kunovar Franc, Kotolenko Terezija, Planinc Miran, Klobčar Stanislav ( načelnik štaba), Žagar Franjo, Furlan Ivo, Šonc Miloš, Habjan Janez ( komandant), Butara Miha in Hrovat Bogomir.

Foto arhiv: Šonc Miloš

To je bila še dodatna vzpodbuda za kvalitetnejše sodelovanje vseh pristojnih organov in struktur.

V praksi se je navedeno kazalo v formiranju izredno dobro organiziranih enot – čet za protispecialno delovanje. Te čete so bilo organizacijsko vezane na OŠTO. Vsak OŠTO v Ljubljani je imel po eno četo. Skupaj smo imeli po mobilizacijskem razvoju v TO mesta Ljubljane torej pet čet za PSD.

Formacijska struktura teh enot je bila izredno močna. Štela je okoli 120 pripadnikov, kasneje pa 90. Šlo je za same mlade fante starosti do 32 let, ki so običajno imeli usposabljanja v specialnih enotah JLA ( diverzanti, protidiverzanti, vojaški policisti, padalci, gardisti, izvidniki, mejne enote). Šlo je torej že za preverjene pripadnike, ki pa so bili ob razporeditvi v enoto ponovno preverjani pri pristojnih organih. Prav tako smo skupaj z upravnim organom mesta Ljubljane izbirali pripadnike, ki so bili posebej vešči raznih borilnih veščin, ali so bili člani strelskih društev, ali so imeli specifična znanja potrebna za to oz. tako enoto in podobno. Izvedena je bila tudi tako imenovana rajonizacija enote, kar pomeni, da so bili vsi pripadniki iz ene občine in z najbližjim krajem bivališča.

Prav tako je imela enota sprva 15 % in nato 20 % rezervo, kar ji je zagotavljalo 100 % popolnitev ob koncu mobilizacije.

Pripadniki teh enot so bili torej mladi, izredno usposobljeni in motivirani, ter so se s samovpoklicem zbrali na mobilizacijskih zbirališčih v roku šestih ur in bili po tem času pripravljeni na delovanje.

Kot hitro premična enota so imeli po formaciji kombije iz popisa (iz rezerve), katerih lastniki so bili vozniki (torej usklajenost voznik – vozilo).

Najsodobnejša oborožitev, zveze, druga vojaška opremljenost ter popolnitev, organiziranost in usposobljenost so bili posledica tega, da so bile te enote v najvišji prioriteti organizacijsko mobilizacijskega razvoja ne samo v mestu Ljubljana, temveč tudi drugje v Sloveniji.

Enote so imele redna in česta usposabljanja ter redna in izredna preverjanja bojne pripravljenosti (s streljanjem in taktično nalogo), kjer so se morale dokazovati glede vseh predpisanih elementov preverjanja.

Na vseh vajah in preverjanjih enot PSD mesta Ljubljane so se pripadniki usposabljali za teme preiskava terena, blokada terena (širša, ožja), vpad v objekt, ustavljanje, aretacija, postopek z ujetnikom itd.

Skratka šlo je za taktiko specifične oblike bojevanja, za bližinski boj, hitre premike, medsebojno sodelovanje itd.

Enota ranga čete je bila sposobna bojevanja proti posamezniku, skupini in maksimalno do oddelka.

Kmalu se je pojavila potreba po ustanovitvi štaba za PSD, v katerem so bili poleg pripadnikov TO, še predstavniki milice oz. ONZ in JLA.

Vse navedeno je bilo predpogoj in vzrok za izredno tesno sodelovanje, predvsem med milico in TO mesta Ljubljane. Izredno korektno so sodelovali tudi OŠTO in posamezne postaje milice.

Pravočasno so bili izdelani določeni skupni načrti, ki so bili sproti ažurirani in usklajevani v vseh segmentih, vključno z dokumenti za tajno poveljevanje (tablice signalov, pogovorniki in kodirane karte predvidenega območja delovanja). S strani TO mesta Ljubljane je področje zvez usklajeval, načrtoval in izvajal načelnik zvez takrat major Franjo Žagar.

Foto: Šonc Miloš

Čete za PSD so se sprva usposabljale v okviru OŠTO, ki jih je razvijal, kasneje pa smo zaradi organizacijske, časovne in finančne racionalizacije usposabljanja vseh teh enot usposabljanje združevali, kar se je pokazalo kot izredno uspešno.

Moram poudariti, da so bile navedene enote, pri pristojnih državnih organih ( sveti in komiteji za SLO) zelo dobro sprejete in so najodgovornejši predstavniki njihovo delo redno spremljali in jih obiskovali. Prav tako za njih s strani pristojnih in ključnih odločevalcev nikoli ni zmanjkalo finančnih sredstev.

Še posebej smo posvečali pozornost usposabljanju, motivaciji in patriotizmu.

Na enem od takih obiskov na usposabljanju enot PSD na Igu je pokojni borec NOB Ignacij Voljč povedal naslednje iz svojih bogatih izkušenj:

» Nekega dne po kapitulaciji Italije v septembru 1943 je skupina štirih partizanov med Vrhniko in Logatcem mobilizirala skupino približno dvajsetih fantov. Vsi so bili prostovoljci, vendar so zaradi represalij Nemcev in domačih izdajalcev nad sorodniki ustvarili videz »prisilne mobilizacije«. Vse skupaj se je izvajalo ponoči.

Vendar mobilizirana skupina ni imela sreče. Padli so v nemško zasedo, ki pa ni bila pravzaprav nič posebnega, a je vseeno terjala strašne žrtve.

Večina mladih sedemnajst in osemnajst let ter nekoliko starejših fantov je padla, le manjša skupina se je rešila. Rešili so se tudi vsi štirje partizani, ki so spremljali fante.«

Po navedeni pripovedi je Ignacij Voljč za trenutek prenehal govoriti in na obrazu se mu je videlo, da podoživlja tiste trenutke. Zatem je spregovoril: »Vsi bi ostali živi, če bi bili vojaško usposobljeni in bi pravilno odreagirali, saj situacija v bojnem smislu ni bila nič posebnega.« Zatem je dodal: » Zapomnite si, da nihče nima pravice ne usposabljati se za obrambo domovine, ali pa to preprečevati, ne glede na to, kdo je in kakšen položaj ima !«

S takšnimi pripovedmi se je krepila morala posameznikov in cele enote, saj smo vsi dojeli, da brez usposabljanja ter znanja ni uspeha.

Z leve proti desni: 1. Planinc Miran, 2. Furlan Ivo, Butara Miha, Plestenjak Franc, Miloš Šonc – sedi

Foto arhiv: Šonc Miloš

Ker je bila takratna aktualna družbena klima v Sloveniji zaostrena in so bile napovedane demonstracije študentov ter tudi stavkovne priprave v Litostroju, je pripadnik enote PSD javno pred celimi vojaškimi kolektivi vseh enot vprašal najvišjega predstavnika Organov za notranje zadeve mesta Ljubljane, ali bi enote za PSD angažirali tudi v primeru stavke delavcev, ali proti študentom.

Kot iz topa je takoj sledil jasen in energičen odgovor: »Ne! Absolutno ne! Vsaj dokler bo on zasedal navedeno mesto! Kako bi pa izpadlo, če bi sin nastopal proti očetu, ali brat proti bratu?«

S takimi stališči si je modra komponenta – milica krepila ugled. Še bolj pa z delom in znanjem, ki so ga prenašali na pripadnike TO.

Zelo dobro je bila organizirana in izvedena tudi vaja vseh petih ljubljanskih čet za PSD za Bežigradom, kjer je prav tako sodelovala milica in ostali organi.

V drugi polovici osemdesetih let smo predvsem na zahtevo takratnega komandanta TO mesta Ljubljane takratnega polkovnika Janeza Rebolja ter kasneje v. d. komandanta podpolkovnika Cirila Bohinca pričeli po štabnih usposabljanjih v MŠTO in OŠTO izvajati tudi dvostranske vaje ranga bataljona ali celo bataljona plus, kjer je eno stran predstavljala JLA in drugo stran TO. Te vaje so bile organizirane kot pravi mini manevri, vseobsežni, z angažiranjem letalstva, oklepnih vozil, prehodom bataljona v čolnih preko Save, napadom na branjeno naselje, itd.

Tudi tu so bile praviloma angažirane enote PSD, ki so imele nalogo boja proti vrinjenim skupinam, diverzantom in izvidnikom.

Te vaje so bile načrtovane z letnim načrtom dela. Teme vaj so bile določene v Letnem načrtu za usposabljanje RŠTO. Na podlagi ukazanih tem je MŠTO Ljubljane izvedel štabno vajo, na kateri smo razdelali naloge za podrejene občinske štabe in poveljstva. Poveljstva brigad so takšne ukaze še bolj natančno razdelala, tako da so bataljoni dejansko preigravali tudi rešitve iz načrtov.

Takšne so bile npr. vaje, v Dolskem ( bataljon v prehodu preko reke Save in Mlinščice in napad na naseljeno mesto), pri Polhovem Gradcu (bataljon TO v obrambi baznega območja in okrepljen bataljon JLA v napadu), pri Moravčah (bataljon TO v obrambi, sodeloval je bataljon JLA v napadu), na Katarini, kjer je bila združena taktična vaja »KATARINA – 88«, in kjer so sodelovali mobiliziran bataljon 2. brigade TO, četa PSD OŠTO Ljubljana Šiška, del bataljona VP JLA iz Šentvida pri Ljubljani, dva He za desantiranje iz Zagreba in eskadrilja letal ( video na naši spletni strani) ter številne druge vaje.

Večja dvostranska vaja je bila tudi v letu 1990 ( že po volitvah in po odvzemu orožja TO) in sicer vaja na Rakitni, kjer je bila angažirana brigada (minus) ter enote PSD, enote protizračne obrambe (PZO) in nekatere druge enote.

Sočasno s to vajo je bil preverjan OŠTO Ljubljana Vič – Rudnik in 40 % njegovih enot TO. Pri tem je prišlo do problemov izvzema za nekatere enote, ki so imele orožje v skladišču JLA v Borovnici. Ker izvzema orožja nismo mogli napovedati 48 ur vnaprej, kot je to zahteval ukaz RŠTO z dne 14. maja 1990, je moral posredovati na RŠTO polkovnik Radmilo Oroz, da je do izvzema sploh lahko prišlo.

Tema vaje za TO je bila protidesantni boj, za JLA pa desantiranje bataljona s He. Vaja je bila dvostranska, večstopenjska, na realnem terenu in pogojih realnega bojevanja. Načrtovana in izvedena je bila v skladu z veljavnimi vojaškimi načeli. Ker pa je bila politična situacija v Sloveniji že popolnoma zaostrena, (po prvih samostojnih večstrankarskih volitvah in odvzemu orožja TO) so bili cilji vaje s strani JLA in takratnega RŠTO, ki mu je poveljeval general Hočevar Ivan tudi ti, da bi dokazali, da se vojaške aktivnosti lahko izvajajo »normalno«.

V vodstvu vaje sva bila tedaj kot stotnika tudi Adamič Vojko, ki je vodil »Rdeče« , torej naše sile TO in jaz, ki sem vodil »Modre« torej sile JLA.

Aktivnosti so se odvijale po načrtu. Predhodno so bili angažirani diverzantski vod JLA, naše čete za PSD, izvidniki in ostale enote. V pripravah na desant na območju Rakitne so predhodno delovali aviacija, ki je izvidovala položaje rdečega, ter zatem izvedla bombardiranje (kar smo imitirali z vžigom amonala na določenih področjih). Zatem je s helikopterji desantiral bataljon JLA iz Postojne. Ena četa se je pomotoma spustila v naselje Župeno.

Dinamiko, ki se je izvajala, so spremljali najvišji predstavniki 5. VO iz Zagreba z generalom Andrijo Rašeto na čelu ter generalom Ivanom Hočevarjem komandantom TO R Slovenije ter njunimi najvišjimi sodelavci.

Še v času vaje sem se v nekem momentu, ko je bilo nekaj vmesnega časa pogovarjal s polkovnikom Petrom Žitkom načelnikom RKBO na RŠTO Slovenije, ki je bil izredno zaveden Slovenec in pošten oficir.

V razgovoru z njim sem mu omenil, da ne razumem, zakaj so najvišji tako slabe volje in kislih obrazov. Meni se zdi, da aktivnosti potekajo v redu in po načrtih. Poveljevanje je bilo vzorno. Sodniki so korektno izvajali svoje naloge.

Enota JLA je sicer naredila napako, ko je desantirala v Župeno, ki je bilo izven cone, vendar smo se v TO hitro prerazporedili in uspešno pariramo novi situaciji.

Zaenkrat, ne glede na vse izredno pestre aktivnosti, tako v zraku, kot na zemlji, dinamičnost, dnevno nočne aktivnosti, številne prevoze, uporabo eksplozivnih sredstev, velikega števila ljudi, orožja, opreme in dokumentacije, ni prišlo do izrednega dogodka. Nimamo nobenega poškodovanca, nismo izgubili nobenega kosa orožja ali opreme oz. dokumenta, upoštevamo varnostne zahteve po sredstvih zvez. Kaj je torej narobe?

Pogledal me je izza očal in rekel: » Kaj res ne veš? Predobri ste. Poglej, taktično ste celo v prednosti. Na strani JLA so višji čini, tu pa stotniki – rezervisti »tolčete« JLA. Poleg tega so general Rašeta in ostali iz njegovega spremstva iz Zagreba pričakovali, da bodo tu naleteli na neusposobljeno in slabo oboroženo TO, mi pa imamo samo novo in najmodernejše orožje vključno z protiletalskimi raketami. In kar je najvažnejše imamo ljudi za sabo!«

Glede na situacijo v Sloveniji in Jugoslaviji mi je bilo takoj jasno, da smo moteči, ker smo premočni. Nihče se ne boji neusposobljenih, slabo oboroženih in slabo vodenih ter nemotiviranih vojakov. Nasprotje temu, pa je seveda nevarnost za tiste, ki so hoteli krojiti usodo naše takratne države.

Konflikt v smislu političnih opredelitev se je pojavil po koncu vaje na analizi v domu JLA v Ljubljani, kjer je komandant bataljona Borak Neven jasno in pred vsemi izpostavil strokovnost dela ter zavrnil očitke o neznanju in neinformiranosti Slovencev glede družbenih in nacionalnih zadev v Sloveniji. Kot svetovalec predsedstva R Slovenije in kot oficir TO se je zavzel za poštenost in nacionalno suverenost. Zato je bil takoj tudi deležen ostre obsodbe s strani visokih pripadnikov JLA ( tako organov varnosti, kot generala) in njihove zahteve za zamenjavo s formacijske dolžnosti komandanta, kar pa se ni zgodilo.

Sodelovanje z JLA je torej tudi potekalo neprestano in v začetku tudi vzorno in strokovno, vendar pa se je predvsem od druge polovice osemdesetih let dalje čutil vpliv političnih dogodkov v bivši državi tudi na dogajanja v oboroženih silah.

Primerljivo je sodelovanje z milico potekalo na tako skupnih strokovnih kot tudi nacionalnih izhodiščih.

Sicer pa so se odnosi z JLA začeli počasi, a nezadržno, včasih tudi nevidno krhati že vse od smrti predsednika Tita dalje.

Tako so bili poskusi Poveljstva obrambe mesta Ljubljane, ki je bil organ JLA, da bi si v začetku osemdesetih let podredil vse tri ljubljanske brigade, kar pa takratni mestni in najvišji državni politični organi niso pustili. Znano je, da je takratni viden politični predstavnik v Sloveniji France Popit odšel v Beograd in tamkajšnjim najvišjim predstavnikom zveznih oblasti dejal, da dokler bo on živ, bodo brigade v liniji poveljevanja v okviru TO.

Koncem osemdesetih let so se izvedle organizacijske spremembe v okviru JLA, kjer je bila leta 1989 ukinjena 9. armada in sta bila formirana dva korpusa, 14. korpus v Ljubljani in 31. korpus v Mariboru. Poveljstvo vojaškega območja pa je bilo v Zagrebu.

JLA je prav tako tudi pripravljala novo doktrino, v kateri so bile predvidene nove vsebinske spremembe, s katerimi se tako v strokovnih krogih kot v političnih sferah zavedni Slovenci nismo strinjali. (Skupina v RŠTO R Slovenije je s polkovnikom Kukec Ivotom pripravila nestrinjanje oz. pripombe, ki pa po uradni poti niso bile posredovane v Beograd, temveč na neformalen način – čeprav nato tam niso bile upoštevane). Ena od predvidenih rešitev je bila ta, da se brigade TO v vojni prepodredijo poveljstvom korpusov. Brigade so imele opcijo že prej, da bi bile lahko po vojnih načrtih podrejene poveljstvu divizije JLA. Nekateri so to ocenjevali, kot topovsko meso, da se JLA lahko umakne v globino. Decidno to sicer ni pisalo, iz vojnih načrtov pa je bilo navedeno razvidno.

Tudi to je bil eden od razlogov za nestrinjaje glede sistemskih rešitev v bivši državi.

Foto arhiv: Šonc Miloš

Tudi nenapovedan nadzor GILO (Generalna inšpekcija ljudske obrambe – najvišjega nadzornega organa za JLA, TO ter vojnih enot milice, PEM in delov milice, kadar so sodelovali z JLA in TO) je v drugi polovici osemdesetih let kazal na spremenjen odnos do TO. Nenapovedan nadzor namreč ni bil pravilo. Pri tem nadzoru smo čutili, da ne gre toliko za strokovni nadzor, kot pa za testiranje oz. ugotavljanje političnega razpoloženja med ljudmi v Sloveniji, predvsem pa v nadzorovanih enotah TO in drugih nadzorovanih subjektih ( upravnih organih za LO, ter tudi milice).

Vedno, kadar so se izvajali redni nadzori, je bilo sodelovanje vseh pristojnih subjektov in organov ter posebej milice in upravnih organov odlično, za kar so bili tudi sicer oboji posebej pohvaljeni.

Na tem nenapovedanem preverjanju v naši 3. brigadi TO so najprej nenapovedano mobilizacijo izvajali v petek popoldne, ko je bila Ljubljana že prazna in so ljudje odšli na vikend. Zvedeli smo, da so razlog tega nadzora določeni članki v »Mladini«, ki jih je takratni organ varnosti na republiškem nivoju posredoval v Beograd.

Ob ponovnem aktiviranju istega leta je bila ista enota na dvostranskem manevru odlična, kljub temu, da smo delovali popolnoma izven terena naše ljubljanske pristojnosti.

Zanimivo je tudi, da so na tej vaji izvajali anketo med našimi pripadniki predstavniki JLA in kjer so bila navedena nekatera vprašanja z izrazito politično konotacijo. Ko se je en izvod ankete, ki jo je izvajal Slovenec – oficir JLA, ki je bil tudi funkcionar ZSMJ v JLA izgubil in smo ga dražili, da bo sedaj objavljen v »Mladini«, je bil edini odgovor, da je sedaj »gotov« in da ne bo dobil čina majorja.

Spomin s te vaje je tudi ta, da so veljali posebni varnostni ukrepi, kjer so vsem oficirjem, tako v TO kot v JLA, pobrali vse ostro strelivo za pištole. Ostrega streliva niso dovolili zaradi načrtovanega obiska člana predsedstva Lazarja Mojsova in predvsem admirala Branka Mamule. Lazar Mojsov se potem te vaje ni udeležil.

Potem, ko smo poveljnika brigade pripravili za obisk in raportiranje, je bila celotna procedura izpuščena, ker je bilo glavno vprašanje s strani polkovnika, ki je spremljal admirala, kje je »nužnik« ( WC). Končni komentar vsega je bil, da je prišel admiral samo zato, da izvrši veliko potrebo. Tako ob prihodu kot ob odhodu ni nikogar pogledal in pozdravil.

Ker smo bili vsi pripadniki TO zainteresirani za aktualno situacijo v družbi in državi, smo dogodke spremljali in se z njimi sproti seznanjali.

Marsikatera informacija tudi s strokovnega vojaškega področja je pri nas povzročila resno zaskrbljenost.

S kulminacijo zgodovinskih dogodkov v znani operaciji »SEVER«, ki jo je izvedla slovenska milica, se je ugled le – te zelo povečal, hkrati pa smo vsi čutili še večje medsebojno zaupanje in povezanost.

Foto arhiv: Šonc Miloš

Foto arhiv: Šonc Miloš

Oboji smo se zavedali, da le skupno lahko izpeljemo naloge, ki so bile življenskega pomena za vsakogar od nas ter za celotno Slovenijo.

Najtesnejši sodelavci na strani milice, s katerimi smo imeli stike v času MSNZ so bili poveljnik SEM Vinko Beznik, njegov pomočnik Dušan Gorše, komandant 1. bataljona PEM RSNZ R Slovenije samostojni inšpektor Stane Leskovšek, njegov namestnik, pokojni Stane Plohl, namestnik poveljnika republiške enote PEM višji inšpektor Kolenc Jože, komandirji postaj milice Boris Celar (PM Ljubljana Bežigrad), Andrej Torkar (PM Ljubljana Center), Branko Slak (PM Ljubljana Moste – Polje), Hinko Vaindhandel (PM Ljubljana Šiška), Marko Jakopin (PM Ljubljana Vič – Rudnik) in številni drugi ter seveda tudi OC Ljubljane.

Z leve proti desni: 1. samostojni inšpektor milice Leskovšek Stane, komandant 1. bataljona PEM RSNZ Republike Slovenije, 2. polkovnik Butara Miha poveljnik MŠNZ mesta Ljubljane in poveljnik 5. PŠTO Ljubljane, 3. polkovnik Šonc Miloš.

Foto: Marjetka Leskovšek

S komandirji postaj milice pa so se dogovarjali načelniki in namstniki Občinskih štabov MSNZ Ljubljane: Luka Levičnik, Drago Vrečar (Območni štab MSNZ Ljubljana Center), Miroslav Debeljak in Aleksander Škraban (Območni štab MSNZ Ljubljana Bežigrad), Franci Košir in Vojko Pavlin (Območni štab MSNZ Ljubljana Moste – Polje), Borut Zajec in Stane Konda (Območni štab MSNZ Ljubljana Šiška) ter Edmund Šarani in Stojan Kastelic (Območni štab MSNZ Ljubljana Vič – Rudnik).

Zelo pomembne naloge s področja MSNZ so opravili tudi sekretar za obrambo mesta Ljubljane Janez Sodržnik ter njegovi sodelavci in sodelavke, med njimi pokojna Jasna Novljan, Marjan Suhi, Dušan Bertoncelj in drugi.

Prav tako je dal svoj pomemben delež tudi sekretar za notranje zadeve mesta Ljubljane Brane Davidovič.

Aktivnosti, ki smo jih izvajali, to je zbiranje obveščevalnih podatkov, smo redno izmenjevali s ključnimi organi oz. osebami pri milici.

Vse bistvene obveščevalne podatke smo redno in tekoče izmenjevali, kar je olajšalo odločitve pristojnih tako v TO kot v milici in pri drugih odločevalcih.

Prav tako ni zanemarljivo sodelovanje na področju usposabljanj, sodelovanje pri zavarovanju tajnih skladišč TO oz. pri prevozih orožja, streliva, MES in vojaške opreme.

Pri prevozih so pripadniki SEM običajno varovali naš konvoj cca 3-5 km pred našo kolono in 3-5 km za njo. Neposredno varovanje smo oboroženi izvajali sami z osebnimi vozili ter z varovanjem v tovornem vozilu, ki je prevažalo ( oz. ki so prevažala, če jih je bilo več) delikaten vojaški material. Ko smo se približali mikrolokaciji tajnega skladišča, so nas kolegi iz milice predhodno oz. po predhodnem dogovoru zapustili, tako, da smo neposredno natovarjanje oz. raztovarjanje in skladiščenje izvajali sami pripadniki TO. Običajno je bila to manjša skupina, zaupna in preverjena.

Seveda smo pri prevozih upoštevali določene normative, tako da smo npr. vozili ločeno detonatorje in posebej eksploziv. Prav tako smo spoštovali določeno hitrost, prometne znake, medsebojno razdaljo, postopke v primeru napada, rezervno varianto poti, itd.

Pri enem takih prevozov vojaškega orožja in vsega ostalega formacijskega streliva, MES in opreme na tajno lokacijo na Topol, smo imeli predhodni stični kontakt na bencinski črpalki na Tržaški cesti na Viču. Med prevozom smo ugotovili, da imamo »rep«, vendar akcije nismo prekinili. Sledilec nas je zapustil na odcepu polhograjske ceste za Katarino, ker se očitno ni upal za nami. Tudi KOS je imel svoje ljudi in svoje metode. Naslednji dan so vlomili v zgradbo oz. v dom občine Šiška na Katarini, ker so očitno mislili, da so sredstva tam. Niso bila in danes dve spominski plošči na Topolu pričata o pogumu lastnikov Kršinar Branka in Sušnik Cirila oz. njunih družin, ki sta sodelovali pri osamosvojitvi Slovenije.

Zanimiv je tudi primer iz OŠTO Ljubljana Center, kjer je bilo tajno skladišče v kontejnerju Gasilskega društva Center. Milica je prijela dva osumljenca s sumljivim pedigrejem v neposredni bližini skladišča. Takoj so nas obvestili o tem, tako da sva s kolegom Vrečar Dragotom na Prešernovi pojasnjevala situacijo.

Seveda smo vsa sredstva takoj isti dan preselili na drugo lokacijo na Mali Osolnik pri Turjaku, kjer je pri Klavs Ivanu tudi spominsko obeležje za tajno skladišče. Zavedni in domoljubni lastnik ni okleval, ko je pod streho sprejel delikatno vojaško vsebino, ki bi ga verjetno drago stala, v kolikor bi se tok zgodovine odvijal drugače.

Skratka, lahko rečem, da je bilo sodelovanje z milico na izrednem nivoju. V varnostnem smislu smo bili v TO uspešni, saj ni bilo odkrito oz. ni »padlo« nobeno tajno skladišče v TO mesta Ljubljane, čeprav smo jih imeli na kar 52. lokacijah.

Ocenjujem tudi, da v protiobveščevalnem smislu JLA oz. KOS v Ljubljani nista bila uspešna. Veliko so sicer vedeli in ugotovili, vendar pa ne odločilnih podrobnosti. Ogromno zaslug je imel pri navedenem tudi kolega iz 5. PŠTO ljubljanske pokrajine stotnik Medeot Marino, ki je s svojim strokovnim delom bistveno prispeval k nemotenemu in varnemu izvajanju nalog.

Seveda so neprestani stiki med poveljnikom Miho Butaro in ključnimi pripadniki milice oz. drugimi organi v smislu vodenja in poveljevanja prav tako prispevali svoj ključni delež.

Kot mi je znano, tudi pri milici ni bilo uspeha KOS-a, čeprav so iz JLA vrivali posameznike povsod. Tudi v RSNZ R Slovenije so uspeli pripeljati svoje oficirje, ki so bili tam redno zaposleni.

Eden med njimi je bil še posebej pred vojno in med njo zelo aktiven, zaradi česar so ga pripadniki PEM, s Stanetom Leskovškom na čelu prijeli na domu, ga razorožili in predali v obravnavo v selekcijski center.

Glede aktivnosti PSD naj omenim še to, da so bile v pripravah na vojne neprestano angažirane, tako v observaciji vojašnic, kot tudi v pripravljenosti za bojno delovanje.

Zanimiv je primer čete PSD OŠTO Ljubljana Šiška, kjer je bilo vsem pripadnikom podeljeno ostro strelivo (»na roke«) in ostala oborožitev ter MS, ko je izvajala »usposabljanje« v vasi Glince pri Šenvidu pri Ljubljani. Hkrati je dobila ukaz in so bile izvedene vse priprave na aktiven odpor v primeru napada. Pred tem so bili dostopi do enote blokirani z drugimi enotami, ki so imele sredstva za oviranje ( kamion z deskami in žeblji v njih ter minami).

Tudi tu je bila koordinacija z milico brezhibna.

Z leve proti desni stojijo: 1. Plestenjak Franc, 2. Vidmar Darko, 3. Špetič Mirko, 4. samostojni inšpektor milice Leskovšek Stane, 5. Butara Miha ( poveljnik TO mesta Ljubljane) 6. Medeot Marino, 7. Čerin Janez, 8. Adamič Vojko, 9. Habjan Bojan, 10. Pavlin Vojko, 11. Tunja Anton, z leve proti desni klečijo: 12. Mikuš Bojan, 13. Barborič Miran, 14. Debelak Miroslav, 15. Mahnič Marjan, 16. Tomc Nikolaj.

Sodelovanje med državnima organoma milico in TO v času priprav in izvedbe na osamosvojitev je bilo specifično, pogojeno z istim ciljem.

Po vojni so v določenem obdobju, predvsem v MORS in TO, prevladovali različni pogledi na mesto, vlogo in zasluge milice v času osamosvajanja, vendar lahko z vso strokovnostjo in poštenostjo trdim, da smo novo državo oz.domovino dosegli skupaj, z ramo ob rami. Že takrat sem trdil, da ni važno v kakšni uniformi ( TO ali milice) oz. celo v civilnih oblekah so padale žrtve in smo se borili za novo domovino republiko Slovenijo, važno je, da ustvarimo domovino, v kateri bomo živeli srečno. Prav tako pa vezi spletene v najtežjih trenutkih v življenju posameznikov in naroda ne morejo pretrgati neumestni, nepotrebni in neodgovorn spori.

Ob ustanovitvi veteranske organizacije »SEVER« v Novem mestu, žal to stališče še ni bilo vsesplošno sprejeto, saj sva bila iz TO v uniformi navzoča le dva, stotnik Ivo Furlan in moja malenkost.

Sčasoma pa so se stvari postavile na pravo mesto in mislim, da je tako prav.

Prepričan sem tudi, da je predvsem mladim potrebno posredovati in vgrajevati izkušnje iz vojne, ljubezen do sočloveka in domovine ter druge vrednote, predvsem pa mir in spoštovanje ne le vseh ljudi, temveč tudi narodov, tako da vojn ne bi več prihajalo.

Polkovnik

Miloš Šonc

zahvaljujem se sodelavcem in prijateljem, ki so mi pomagali pri pisanju teh spominov, še posebej pa: Franju Žagarju, Mihi Butara, Stanetu Leskovšku, Ivu Kukcu, Stanetu Lundru, Bojanu Mikušu, Vojku Gradišarju, Edmondu Šaraniju, Stasilu Burji, Marjanu Videtiču, Vinku Kastelicu in sinu Urošu za tehnično ureditev.