Slovesnost na Veliki Ilovi Gori

V soboto, 14. oktobra 2017 je bila na Veliki Ilovi Gori spominska slovesnost za več kot sto padlimi partizani v novembru 1943, ko so Nemci izvajali veliko ofenzivo. Največ žrtev je bilo med borci Ljubljanske in Cankarjeve brigade.

Hudi boji so pustili trajno sled v spominu ne le udeležencev, temveč tudi vseh ljudi, ki jim je mar za vrednote in ideale, za katere so junaki dali svoja življenja.

Član predsedstva ZB za vrednote NOB tovariš Milan Gorjanc je natančno in verodostojno opisal za ves narod hude trenutke in dogodke na Ilovi Gori ter tako več kot izpolnil pričakovanja poslušalcev.

Slovesnost so s kulturnim programom popestrili: prvič na Ilovi Gori Partizanski pevski zbor pod vodstvom dirigenta prof. Iztoka Kocena, Pihalni orkester Glasbene šole Grosuplje, kvartet pozavn pod vodstvom profesorja Romana Gačnika, recitatorji gledališča Hiša in mezzosopranistka Nataša Perovšek Loborec.  Prireditev je odlično povezovala Tea Rozman.

Ob navzočnosti polkovnika Andreja Osolnika kot zastopnika načelnika Generalštaba Slovenske vojske, častne straže Slovenske vojske, predstavnikov 1. spominskega Dolenjskega bataljona, številnih praporščakov in borcev na čelu s Francem Severjem Franto in udeležencem bojev na Ilovi Gori Ivanom Kikljem, je bila spominska slovesnost pietetna in spoštljiva.

45 pohodnikov, ki so se pod vodstvom tov. Franca Štibernika udeležili že 22. spominskega pohoda po Radenskem polju  in Ilovi gori, je svoja doživetja delilo s številnimi obiskovalci.

Druženje in klepet ob pasulju so zapolnili čas po prireditvi, ko si je marsikdo kupil tudi knjigo, s katero se obuja čas, ki se ne sme nikoli pozabiti, vendar tudi ne ponoviti.

Soorganizatorji, ki jih je bilo letos več in ki so združeni pripravljali navedeno slovesnost, so z zadovoljstvom ugotovili, da je prireditev skupaj s pohodom uspela. Tudi ob pomoči donatorjev ter prizadevnih domačinov.  

 

Tekst: Miloš Šonc

Slike so v povezavi.

Govor Milana Gorjanca

Tovarišice in tovariši!

Vsem zbranim, ki v srcu nosite vrednote narodnoosvobodilnega boja slovenskega ljudstva – prisrčen tovariški pozdrav!

Tovariši 1. dolenjskega partizanskega bataljona – ZDRAVO!

S kapitulacijo Italije je na Primorskem, Notranjskem in Dolenjskem zasijala svoboda. Nemci so uspeli zavzeti samo Ljubljano in progo proti Trstu. Belogardisti so se znova udinjali novemu okupatorju, toda potuhnili so se, skrili v mišjo luknjo. Ali so pobegnili v Ljubljano, ali na nemško zasedbeno območje, ali se poskrili na domovih. Redki so se odzvali klicu domovine in se pridružili partizanom, toda največji del le-teh je ob prvem vdoru Hitlerjeve vojske na osvobojeno ozemlje odšel sovražniku v naročje in obrnil orožje proti bratom. Globoko v osvobojeno območje se je ugnezdila belogardistična postojanka v Grahovem in zato so jo Tomšičevci uničili.

Osvobojena Dolenjska je dala štiri brigade: 8. Levstikovo, 9. Kočevsko, 12. (novomeško) in 14. železničarsko. Na Notranjskem je nastala Loška brigada ali 13. Bračičeva. Na Primorskem so ustanovili kar šest brigad: 16. Vojkova, 17. Goriška (Gregorčičeva), 18. Kosovelova, 19. Bazoviška in 20. Tržaška udarna. Iz teh brigad so nastale tri nove divizije: 18., 30. in 31. V začetku oktobra 1943 pa je oblikovan 7. korpus NOV in PO Slovenije.

Tega se je Hitler ustrašil in ukazal pokoriti uporne Slovence brez milosti in za vsako ceno. Nemci so z italijanskega bojišča privlekli elitni 2. SS oklepni korpus z elitno 1. SS divizijo »Adolf Hitler«, ki je bila njegova osebna garda. Ob njej so bile še tri pehotne divizije: 44. grenadirska, 71. grenadirska in 162. gorska »Turkestanska«. Slednjo so sestavljali nekdanji vojaki sovjetske Rdeče armade, ki so padli v nemško ujetništvo ob napadu na Sovjetsko zvezo. Da bi se izognili lakoti in počasni smrti v nemških taboriščih, so se priključili nemški vojski. To so bili pripadniki neruskih narodov. Precej je teh vojakov bilo tudi v drugih dveh divizijah. Nemško Vrhovno poveljstvo jih je poslalo na italijansko fronto. Prvič so jih uporabili ravno v Sloveniji v veliki nemški ofenzivi Wolkenbruch ali prelom oblakov.  Nemški vojaki so morili, požigali, streljali povsem nedolžne talce, naprej po Vipavski dolini, Krasu in Slovenski Istri, nato v Gorskem Kotarju, konec oktobra pa še na Dolenjskem. V enem dnevu 21. oktobra 1943 so od Kostanjevice do Novega mesta postrelili prek 120 talcev, padlo je 32 Gubčevcev pri Šentjerneju, 6 partizanov so obesili v Novem mestu.

Zadnji del 3. faze ofenzive se je odigral ravno tu na Ilovi gori med 28. oktobrom in 6. novembrom. V kleščah 303. polka iz 162. Turkestanske divizije sta se znašli Cankarjeva in Ljubljanska brigada. Sprva sta uspešno zavračali srdite napade Mongolov. Namreč, v navodilu Glavnega štaba so jih so te vojake zaradi azijskega videza poimenovali kar Mongoli. Celo v beg sta jih večkrat nagnali. Toda poveljnik divizije nemški general Nydermaier je že po opravljeni nalogi – zavzetju Ilove gore znova pognal svoje vojake nazaj na Ilovo gore, kjer so presenetili borce Ljubljanske brigade in vnel se je strahovit boj prsi v prsi. Ni se streljalo, vihteli so puške, bodli z bajoneti, se grizli in davili.  Tudi Cankarjevci so bili prisiljeni sprejeti takšen boj za zavarovanje in umik ranjencev. Takšnega boja partizani niso poznali, saj Italijani niso imeli korajže, Nemci so se raje umaknili in delovali s topništvom, naši belčki so pa pobegnili, oni so klali samo ujete partizane. Tako ostrega spopada na nož partizani pred tem in tudi kasneje niso doživeli. V tem je veličina in legendarnost boja na Ilovi gori. Po nemških poročili naj bi padlo 135 banditov, ker so med padle bandite šteli tudi pomorjene civiliste z Ilove gore. Ni znano, koliko je padlo na sovražnikovi strani. Zagotovo ne dosti manj.

Od kod takšna zagrizenost nekdanji rdečearmejcev? To jim je bila prva akcija v nemških uniformah in pod poveljstvom prekaljenih nemških častnikov. Izprali so jim možgane o veličini  nemškega orožja in zmagovitosti arijske rase. Predvsem pa so jih napolnili s protikomunizmom. Pri teh narodih Stalinov komunizem ni bil ravno priljubljen. Ker so se hoteli dokazati pri novih gospodarjih, so bili še posebej bojeviti in okrutni kot njihovi predniki Huni, Avari, Mongoli, Turki in drugi azijski narodi, ki so vdirali v Srednjo Evropo. Toda ti fantje so kmalu spoznali, kdo so slovenski partizani in zakaj se bojujejo. Začeli so zapuščati nemško vojsko in se priključili slovenskim partizanom. Ravno 10. ljubljanska  brigada je prva sprejela skupinsko dezertiranje iz te divizije že konec januarja 1944 ko je bila v Gorskem kotarju.

Skupaj v dogovoru s poročnikom Danilovim so razbili nemško postojanko v Hreljinu nad Bakrom. Padlo je prek 20 Nemcev, partizanom pa se je pridružilo 29 nekdanjih rdečearmejcev. Tri mesece po srditem klanju tu na Ilovi gori so partizani v svoje vrste sprejeli svoje nasprotnike. Izkazali so se za hrabre borce. V vrstah slovenskih partizanov se je borilo okoli 2000 vojakov po poreklu iz Sovjetske zveze. Najbolj znana sta narodni heroj in slavni diverzant 9. korpusa Mihajlo ali Mehid Hanifa oglu Hüseynzade, ki je padel na Primorskem in zdravnik dr. Magomed Gadžijev, ki se je se je pridružil partizanom v Brkinih in organiziral ter vodil partizansko bolnišnico Zalesje. Tudi v tem je veličina slovenskih partizanov.

Cenjeni prijatelji!

Prihodnjo nedeljo bi moral biti praznik, saj bomo dali svoj glas za predsednika države, ki naj bi bil edini resnično od ljudstva izvoljen, ki ni zvarek strankarskega kupčkanja. A je res tako? Med devetimi veljaki ali veljakinjami bomo lahko izbirali. Koga naj pa obkrožimo? Za nekatere še slišali nismo, ničesar vrednega za ljudstvo, za domovino niso še storili. Večino njih pa krasi ena in ista vrlina. Na prvi pogled so všečni in predvsem lepi. Žal je med njim najresnejši samo humorist. Ne delam reklame za nikogar, samo sprašujem, mar res ta narod, ta dežela ne premore močnega, odločnega in zaupanja vrednega moža ali žene.

Dosedanji in najverjetneje prihodnji predsednik, prvi med nami, je na prvem soočenju na televiziji izjavil nekako takole, da mu je največji dosežek v preteklem mandatu prenos in pokop nedolžnih žrtev iz Hude jame. Ja, slikal se je ob vencu z napisom Slava našim junakom. Že leta pišemo, kar nas je pri zdravi pameti, da so v Hudi jami zgolj hrvaški ustaši – največji zločinci 2. svetovne vojne, ki so jih v begu prestregli Titovi partizani doma iz krajev, kjer so ti zločinci storili strahotne zločine. V Hudi jami ni Slovencev. Ko so naši brskalci po kosteh odkrili njihovo resnico in našli kosti v Barbarinem rovu, so to takoj povezali z njim všečno zgodbo o povojnih pobojih. Najverjetneje je zgodba povsem drugačna. Tam so žrtve krutega maščevanja, tam sojenja ni moglo biti. Vsakogar, ki je nosil ustaško uniformo, ki je na rokavu imel zloglasno šahovnico, je doletela ista usoda, sicer daleč bolj milostna kot so jo pa oni namenili svojim žrtvam na Hrvaškem ter Bosni in Hercegovini. V dolino Savinje med Zidanim mostom in Celjem je 11. maja 1945 vdrla 3. udarna divizija – črnogorska, katere poveljniki na vseh ravneh so bili prekaljeni borci iz Črne gore in Hercegovine. Med njim skoraj ni bilo nikogar, ki ne bi imel enega od bližnjih svojcev kot žrtev ustaškega divjanja.

Ni namera opisovati ustaških zločinov  nad Srbi poleti 1941 v vzhodni Hercegovini, ki je pretežno naseljena s srbskimi prebivalci. Vendar vse pove pismo najzvestejšega fašističnega generala Alessandra Luzana dučeju Mussoliniju. Pisal ga je po obhodu vzhodne Hercegovine poleti 1941:

»Duče! Moja brezmejna vdanost vam naj mi dovoli odstop od strogega vojaškega protokola. Ko sem obiskal Stolac, Čapljino, Ljubinje in Dubrovnik, sem videl ustaške zločine nad Srbi. Nimam besed, da bi jih opisal. V šoli sem našel zaklane učiteljico in 120 učencev, nihče ni bil starejši od 12 let. Mnogim so odsekali glave in jih posadili na klopi, izvlekli so jim čreva in z njimi krasili učilnice kot novoletnimi trakovi. Klali so jih počasi in jim vmes solili rane. Zločinci so naprej posiljevali učiteljico pred otroškimi očmi, šele nato so začeli klati. Posilili so tudi osemletne učenke. Ves ta čas jim je igral na silo pripeljan orkester Ciganov. Na večno sramoto naše Rimskokatoliške cerkve je sodeloval tudi župnik. Isti dan so ustaši polovili 700 prebivalcev in jih zmetali v jamo. Peščica preživelih bo močnejša od največje Pavelićeve divizije. Izgubili so vse, kar so imeli: otroke, žene, matere, sestre, domove, celo strah pred smrtjo. Smisel njihovega življenja je le še maščevanje, strašno maščevanje, po svoje jih je celo sram, da so sploh preživeli.«

Ne trdim, da so žrtve iz Hude jame to storili, toda nosili so iste uniforme, počeli zločine drugod.

Za našega predsednika so to nedolžne žrtve. Toliko predsedniku v poduk o nedolžnosti teh žrtev.

Odkopali so blizu 800 okostnjakov v vodoravnem delu rova. Ker je na koncu bil še jašek globok 47 metrov, so ocenili, da naj bi tam bilo še okoli 1500 žrtev. Pred meseci so prišli do dna in v jašku niso našli nobene kosti več. In zdaj so tiho, molčijo. Pa ne zaradi sramu! V imenu resnice pozivam vse spravnike na čelu s predsednikom, da nam povedo, koliko tisoč okostnjakov je še v Hudi jami. Pustimo te nesrečnike pri večnem počitku. Naj jih prevzamejo njihovi sonarodnjaki v sosednji deželi.

Česa vsega naš predsednik ne počne za naše glasove. Vozil se je v »zatakmašnem gvantu« s supom po Blejskem jezeru. S koraki je premeril našo deželo na sončni strani Alp. Lepo in zdravo je, hoditi po zemlji domači. Slovence srečuje med potjo, nagovarja jih, naj ga volijo. Enak nam je. Prejšnji kampanji je bil v raznih poklicih – smetarja, asfalterja, šivilje in še. Toda mi si želimo odločnega moža, da nas vodi, da zna udariti s pestjo po mizi in da ne uboga vsakega ukaza iz Bruslja, Berlina ali Washingtona.

Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Velika Ilova Gora, 14. 10. 2017

Milan Gorjanc

 

Delite na socialnem omrežju!