POGOVOR Z INTERNIRANKAMA TABORIŠČA RAVENSBRUCK

Krajevna organizacija ZB je na pobudo tovariša Štibernika ob svetovnem dnevu holokavsta 27. januarja  pripravila pogovor s Pepco Rupnik in Zalko Steklačič, ki sta doživeli  usodo številnih vojnih internirancev, ki je bil v Centru aktivnosti Doma starejših občanov Grosuplje, na pogovor pa povabila tudi učence  iz treh grosupeljskih osnovnih šol.

Ves prostor centra aktivnosti se je napolnil z obiskovalci,  med njimi so bili tudi štirje učenci Osnovne šole Brinje.

Svojci so pripeljali obe stanovalki doma,  Pepco in Zalko, obe v visoki starosti 97 let, ko pa je stekel pogovor, jima let ne bi prisodil. Tema pogovora je bila zanimiva, zato je bilo med obiskovalci videti poleg članov krajevnih organizacij ZB iz Grosuplja in Šmarja Sap tudi lepo število stanovalcev doma.  Pogovor je vodil Franc Štibernik in po uvodni tremi so spomini kar vreli na površje. Grozote tistega obdobja, ki sta jih preživljali, ne bodo nikoli pozabljene. Tepeža, klofut, ki sta jih bili deležni, kazni, ki  jih je bil deležna Pepca, ker ni hotela peti nemških pesmi, se ne da pozabiti. In tudi ne lakote, ki se je ne da opisati z besedami. Hrane sploh ni bilo, bili so obroki, ki so jim rekli kosilo, večerja, vendar je bila to voda, v kateri je nekaj plavalo in košček kruha, skozi katerega se je videlo.

Zalka Steklačič se je do podrobnosti spominjala svoje mladosti, ko je kot služkinja delala pri znani družini Valentinčič iz Grosuplja in transporta, ki jo je leta 1944 z 98 interniranci odpeljal v Ravensbruck, kjer so jo označili s številko. Ta je za vedno ostala v njenem spominu in jo je stresla iz rokava v nemškem in potem tudi v slovenskem jeziku.  Ko je v taborišče nekaj kasneje prišla tudi Pepca, se je razveselila znanega obraza in jo  poklicala po imenu. Ker je  že poznala taboriščni režim, jo je  najprej opozorila, naj vso hrano, ki jo ima s seboj, poje, sicer da jo bodo drugi, vendar Pepca  s seboj ni imela prav ničesar. Zalka je delala v tovarni orožja, Pepco pa so selili po več nemških delovnih taboriščih.

Da sta bili odgnani v taborišče, je zadostoval samo prst ovaduha, ki je pokazal nanju, brez vsakršne obsodbe.

 Iz taborišča sta se obe vrnili šele lonec avgusta oziroma v začetku septembra 1945, torej  več kot tri mesece  po končani vojni.

Zalka Steklačič je imela s seboj seznam vseh 98 internirank, ki so bile takrat  v transportu za taborišče Ravensbruck. Od vseh so ostale še tri, ki še vedno ohranjajo medsebojne stike. Pokazala je tudi fotografije njihovega srečanja in povedala imena svojih sotrpink.

Tudi učenci so jima zastavili nekaj vprašanj, skrbno so si zapisovali kar sta povedali in obljubili, da bodo o srečanju poročali svojim sošolcem.

Ura pogovora je prehitro minila. Ponedeljkovo srečanje in druženje je bilo dokaz, da je potrebno govoriti o naši zgodovini, v pogovore  vključiti šolsko mladino in  še  živeče  internirance, saj se je ob koncu srečanja ugotovilo, da je bil prisoten še en od živečih taboriščnikov, tovariš Milan Cimprič iz KO ZB Šmarje Sap, ki je bil kot sedem letni otrok odpeljan v taborišče Gonars. In poslanstvo združenja borcev je v ohranjanju vrednot narodnoosvobodilnega boja. To je naša prednostna naloga.

KO ZB Grosuplje

Delite na socialnem omrežju!