Spoštovani navzoči, spoštovani tu in drugod na znanih in neznanih krajih pokopani junaki in žrtve nacifašizma med NOB!
Bil je drug čas. Čas krivic, čas okupacije in vojne. Čas pogumnega, zavestnega in pravičnega upora proti uničenju Slovencev, Slovanov, Židov, Romov in drugih. Upor proti nadvladi in degenerirani ideji o večvrednosti ene rase.
Hkrati je to bil čas izdaje, kolaboracije z okupatorjem, tako nemškim, kot italjanskim in madžarskim. Čas bega kralja in vlade v tujino s pokradenim zlatom. Čas, ko so oblastniki pustili narode bivše države na cedilu.
Bil je tudi čas, ko se je iskra upora razširila kot požar, ki je zajel ne le našo sedanjo in bivšo domovino, temveč celo Evropo in ves svet.
Boj proti zlu je trajal od septembra 1939 do 9. maja 1945 oz. na slovenskih tleh še dlje do 15. maja 1945. To je bilo zelo dolgo, dolgo obdobje teme in svetlih zvezd na nebu.
To zlo fašizma, nacizma in klerofašizma se ni kazalo le v uničevalnih taboriščih Gonars, Rab, Dachau, Mauthausen in drugje, temveč tudi v obešanju talcev na Frankolovem in streljanju v Celjskem piskru ter Kozlarjevi gošči, nečloveškem mučenju v Begunjah in na Sv. Urhu ter drugje.
Zlo je bilo z odporom zavednih ljudi in zaveznikov z vsega sveta premagano. Tudi s pomočjo slovenskih partizanov in junakov od Dražgoš, Osankarice na Pohorju, Javorovice, Ilove gore in drugih pravih svetih krajev na slovenskem.
Povojno maščevanje oblastnikov in zmagovalcev, še posebej po ukazu o splošni amnestiji in pomilostitvi 5. avgusta 1945, ni bilo potrebno in je neopravičljivo, kot so neopravičljivi tudi vsi zločini nacistov in fašistov ter njihovih slovenskih oprod domobrancev, ki so s pomočjo katoliške cerkve organizirano sodelovali pri izdaji in iztrebljanju lastnega naroda. Vendar eno zlo ne more in ne sme nadomestiti ali zamenjati drugega zla. Nikoli!
Prav in pravično je, da tudi vsi ti pobiti dobijo svoj grob. Ni pa prav in ni pravično, da se poskuša izenačiti izdajalce in morilce z njihovimi žrtvami! Prav tako ni prav, da oblastniki in ideologi, ki povzročajo zlo na svetu, za to ne odgovarjajo, ali pa imajo za takšna svoja ravnanja celo podporo velikega števila ljudi. Seveda tudi absolutno ni prav, da se na zlo in na vzroke, ki so do njega pripeljali pozablja ter zavestno potvarja in izenačuje vzroke in posledice.
Vendar, ali je bilo vse to res nujno potrebno? Ali niso bili tudi takrat ljudje zavedeni s strani oblastnikov? Ali se morda kakšne stranpoti vodenja ne dogajajo tudi danes? Ali smo res pozabili na preteklost in na vzroke , ki so pripeljali do vojn? Ali je res tako lahko pritisniti na sprožilec orožja, kot je to storil Celjan Franc Kos v Srebrnici ali kot je odločitev sprejel Radko Mladić? Ali pa dvigniti roke v parlamentu za odhod vojakov na tuja bojišča? Ali pa zavračati begunce?
Sprava pomeni tudi enotnost, glas in ravnanje za življenje, za mir in prihodnost, kar vse sta tlakovala že leta 1991 nadškof dr. Alojzij Šuštar in takratni predsednik Milan Kučan. Slediti je potrebno tej poti, ne pa razdvajati ljudi in netiti sovraštvo. Intimna sprava se je v preteklem obdobju že davno zgodila. Tiho in uspešno. Brez spomenikov in pripenjanja zaslug za to. Vsi današnji dnevno politični spravaški poskusi so le odpiranje že zaceljenih ran in hujskanje ljudi, z namenom pridobiti politične točke. Bedno! In to s strani državnih organov in tudi treznih intelektualcev.
Kar smo dosegli z osamosvojitvijo leta 1991, je tudi posledica neuresničitve slovenskega naroda po neodvisnosti in samostojnosti v preteklosti. Vendar, ali smo navedeni cilj res dosegli?
To, da ima danes nekdo doktorat in pravno ali ekonomsko fakulteto ne pomeni, da je humanist, socialno čuteč in pošten človek. Če postavlja žico na meji, pripravlja ustavno vprašljive zakonske ovire za begunce pred vojnami in izkoriščanjem, so samo dokazi, da smo se kot posamezniki in družba izgubili v kloaki finančnih ter oblastnih kalkulacij.
Tudi približno nismo podobni Islandiji!
Nesposobnost in nepripravljenost reševati ključne probleme družbe, nas vse skupaj kažejo, v skrajni instanci, kot podpornike teh istih strankarskih veljakov in bančnih mogočnežev, ki so nas pripeljali v današnjo situacijo, pa tudi kulturno in idejno bedo. Tudi v miru imamo izdajalce. To so izdajalci lastnih in predvsem skupnih ustavnih in drugih načel. Predvsem pa načel miru, sodelovanja in sobivanja ter razvoja.
Res ne vem, kdo jih še voli, vendar vsakdo od nas nosi del odgovornosti za stanje v katerem se nahajamo.
Vključno z vsemi stranpotmi, kot so bile, protiustavno izbrisani sodržavljani druge narodnosti, obubožani in na robu revščine, ali globoko v njej živeči sosedje, pa brezposelni, pa zdravstveno neobravnavani in v vrstah zapostavljeni bolniki, v cerkev finančno zaupajoči in zato prevarani verniki, pa še kaj bi se našlo.
Ali res nimamo boljših in sposobnejših oblastnikov, ki smo jim zaupali vodenje družbe? Pa absolutno ne mislim na z ustavnim sodiščem potrjene nepogrešljive opozicijske trgovce z orožjem in lovce na denar ter državne in ekonomske veljake, ki jim sodišča niso sposobna stopiti na prste.
Mislim na tiste ljudi, ki so sposobni videti tako sočloveka, kot celotno družbo, ki spoštujejo tako preteklost in poznajo trud oblikovanja slovenskih hranilnic ter akumulacijo kapitala v 19. stoletju ter tudi zato ne bodo razprodajali slovenskega premoženja, ki so ga ustvarile generacije pred nami.
Mislim na tiste posameznike, ki so se s svojim delom in znanjem dvignili nad ostale ter imajo znanje in pogum, da življenjske probleme današnjega trenutka spoznajo in rešijo tudi s pogledom v prihodnost.
Tako kot so v prihodnost gledali borci za svobodo, ki so se borili za boljši in pravičnejši svet. Tako med NOB, kot tudi že prej in kot tudi leta 1991, pa tudi danes.
Mnogi so za to dali svoja življenja in na nas je, da ta pravičnejši svet dosežemo na način, ki bo vse ljudi spoštoval, nam omogočal dostojno življenje in združeval.
Spoštovanje in nauk iz preteklosti ter doseganje željenih oz. navedenih skupnih ciljev so naša zvezda vodnica, ki kaže pot, ki mora biti mora biti čista, pa tudi hitra in obrnjena v našo skupno prihodnost.
Vsem tistim, ki so v preteklosti sledili ideji svobode in pravičnosti, bratstva ter enotnosti, ter so zato dali svoja življenja, pa naj bo večna hvala in naj počivajo v miru!
Prosim, da z minuto molka počastimo njihov spomin!
Slava jim!
Grosuplje, 28. 10. 2016
Miloš Šonc